Kontrast?
Popolno nasprotje.
Vse,
kar imaš, gre v izginotje!
Prej…
dan brez objemov ne mine.
Zdaj?
Preprosto, odrine.
Ja,
vem, sem, pač, za to sam kriv:
dajal rad-te-imam,
nenehno,
silovito.
Drugače
sploh ne znam.
Sem s
tem nadležen bil?!
Ne, je
bilo užito!
Kontrast?
Kot da in ne.
Prej me
z očmi je grela,
zdaj,
včasih, vidi me.
Še to
ne docela.
Ja,
vem, krivdo priznam:
pri roki
vselej stal,
da vodil
bi, pobral…
Tako
sem naravnan.
Drugače
mi ne gre,
takrat,
ko dam srce!
Kontrast?
Ogenj, in led.
Nekoč
sem bil opora,
zavetje,
želja, sreča.
Zdaj
zgolj zdržati mora,
ob meni,
in trpeča.
Pa VEM,
sem še v njej!
Še zna
trenutek priti,
ki zmore
to razkriti…
Za njim
pa, spet, naprej:
trpi imam-te-rad,
ko
naleti na hlad.
Bo
znala kdaj dospeti,
do tja,
kjer, sred' globine,
v
trpljenju vsak hip mine,
ker več
ne zna verjeti,
da rada
me ima,
z dna
duše, in srca?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar