Bila si
mi ves svet,
in upam,
da boš spet,
že res,
ne kot nekoč,
spoznanje
jemlje moč…
Bila si
mi nebo,
bila si
vse lepo,
če
znova boš prišla,
boš
spet vsaj del tega…
Bila si
moja moč,
sem zmogel
tebe zroč,
morda,
če spet boš tu,
prav
vse ni šlo po zlu…
Bila si
up močan,
bila si
sončen dan,
morda,
mi vedet ni,
boš
iskra vsaj v temi…
Bila si
mi vse,
to vse
pa zdaj le žge,
vsaj
nekaj te ostaja,
da me,
s seboj, navdaja…
Edini
sem te čutil,
se ti,
zatem, priskutil,
edini
ti dajal,
kar
zmogel sem in znal…
Z menoj
si v smeh dospela,
z menoj
si poletela,
edina
me steptala,
edina v
koš me dala…
Če k
meni te prinese,
nekoč več
ves ne znese,
a ga je
še ostalo,
da bi
lepo se dalo…
Ne bom
ti več zaupal,
ne bom
brezmejno upal,
zdaj še
predobro vem,
kdaj ti
verjeti smem…
Bila pa
si… do vraga,
kaj zdaj
vse to pomaga,
prav
vse bi zate dal,
zdaj
vse bom varoval…
Ni komentarjev:
Objavite komentar