Pogoltnjena

Pogoltnila si se, do kraja,

ničesar ni, kar si bila,

prej Sonce, ki radost poraja,

zdaj le podoba iz pekla…

 

Prej duša in srce, svetloba,

zdaj laž je do laži,

prej meni, zame, vse do groba,

zdaj pljuvaš mi v oči…

 

Prej skupaj sva poti snovala,

zdaj le v prepad drviš,

prej vse bi meni, zame dala,

zdaj me v smeteh držiš…

 

In vidim, več, kot ti je znati,

in vem, več kakor vidiš,

prepozno bo takrat spoznati,

ko vse do konca spridiš…

 

In upam, da ti je veselo,

čestitam ti v užitke,

ne vem sicer, kaj bi te grelo,

ko gledam slike plitke…

 

Ti ne zavidam, niti malo,

nič vrednega ni zreti,

spomin je vsaj, kar je ostalo,

da zmore bolj boleti…

 

Pa – bravo, naj pogum velja,

prav vse boš pokončala,

na svoji poti, tja, do dna…

naj ti porečem - HVALA?!