Na
začetku še poskušaš. Posegati v nemoralno, v brezvestno, v sebično, v neumno, v
sprijeno. S časom ugotoviš, da so poskusi zaman. Ko bi bilo samo sebi moteče,
vse našteto, bi se že zdavnaj vsaj skušalo spremeniti. A se ne, in tudi, ko bi
se, se ne zmore.
Ni
pomemben razlog. Pomembna je hoja. Ni pomembna želja. Pomembno je doseganje. Ni
pomembno, da do ničesar ne prideš. Pomembno je, da si del tega niča.
Vsega
se ne da spremeniti. A je moč nekaj razkrojiti, sesuti v dobesedno nič. Ni pa
iz niča moč niti sanjati, niti snovati, niti izvleči karkoli drugega, kot zgolj
– nič, en velik, nepregleden nič. Bi napisal, da je celo omembe, besede
nevreden, a bi s tem prezrl preprosto dejstvo, ki o tem govori, da ta nič ves
svet izničuje, s svojim zgolj obstajanjem! In bi bolje bilo, za taisti svet, ko
tega niča, preprosto, sploh bilo ne bi. Tako in tako, bojda, po nekih razlagah,
ne obstaja, v naravi. Razen v, kakopak, dvonogih podobah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar