Veš,
marsikdaj trpko v življenju se vleče,
ni pravljica,
pesem, izvir trajne sreče,
pa naj te
ne bega, kar pravim, počnem,
sem zgolj
v mimohodu, po svoje ko grem…
Ti
gledaš, in vidiš, tako tudi jaz,
le meni
že davno je zguban obraz,
kar
tebi ostane, tam jaz sem že bil,
pa naj
te ne bega, bo čas vse razkril…
Ni
jutri zato, da nek danes ostaja,
korak vsak
neznano razkrit se podaja,
odkriva
drugače, kot sanja, in snuje,
pa
samega sebe lahko obžaluje…
O zidu
in glavi zna čas govoriti,
in jaz
ti le buške želim prihraniti,
ne
mislim v slabem, ne mislim v zlu,
pa –
naj te ne bega, jaz nisem od tu…
Kaj
misliš, če tebi je dano spoznati,
sem jaz,
morda, slep šel na pot se podati,
korakov
se mi je za hrbtom nabralo,
dočim
proti njim tvojih je bore malo…
Pa naj
te ne bega, prav nič ne poslušaj,
po svoje
ravnaj se, po svoje okušaj,
ti že
bo dospeti, da se ti zazdi,
da
tečejo ti prav enako poti…
In
sliši le tisto, kar slišat ti prija,
naj se
vsaj nek čas ti na lahno odvija,
le –
naj ti pri roki bo neke opore,
da, ko
tako znese, vzdržati te zmore…
Ni komentarjev:
Objavite komentar