Prevečkrat je bilo…

Vseeno mi je, in mi še bolj postaja,

za celo vesolje, za ves znan mi svet,

in vse manj dopuščam, da čezme podaja,

v željah se ničevih, ničeva zgolj smet…

 

Prevečkrat sem roko v prazno ponujal,

prevečkrat sem sebe, svoj čas, v prazno dal,

ne bom več trenutkov mi redkih zamujal,

za to, da po vrsti pobiral bi s tal…

 

Ja, zvezdi bom plahi, z neba če bo pala,

z veseljem pomagal v modro ravan,

da znova v sijočem se bo prepoznala,

ostalo pa zlahka pustil bom v zaman…

 

Čemu bi, za vraga, v povprek razmetaval,

da potlej se v hrbet zažene hudič,

še malo, pa bom tudi sam tja odtaval,

kjer vse se izkaže, povsem, kakor nič…

 

Ne, mi je dovolj že, obilno, prek glave,

prevečkrat sem skazal se kot idiot,

ko sem se dajal za podobe neprave,

nato pa, popljuvan, gradil spet si pot…

 

Kjer lastna je rit, kar zares nekaj šteje,

kjer se v izprijenem kaže značaj,

tam meni ni sonca, tam meni ne greje,

mi ni, da za hip bi ustavil se vsaj…

 

Sebičnim sebično, prašičnim prašično,

naj bo, kakor hoče, kot komu je moč,

na bregu bo meni bolj čisto, in mično,

četudi mi v samem dospe zadnja noč.