Borim se…

Borim se, z življenjem. In to počnem tako, da samemu sebi zvest ostajam!

 

Kar porečem, za tem tudi sem. Moja ravnanja niso drugačna od mojih besed. Kadar ne maram, zavračam, kadar imam rad, sprejemam, vzpodbujam, podpiram.

 

Zmorem zreti v oči. Vsakomur, in tudi lasten pogled v zrcalu zlahka zdržim.

Nikomur nikoli slabega delal, kaj šele, da bi mu svinjal. Resnico povedal, v obraz, za to tudi hrbet, marsikdaj, boleče čutil.

 

Borim se. Boli me križ, nekaj je z vretencem, baje, narobe, kadar predolgo stojim, a stojim, vse svoje življenje. Ne upogibam hrbta, nikomur, in pred nikomer. Kaj šele, da bi klečal, ali se plazil, celo leže svoj odpor izkazoval!

 

Marsikdaj dobil, boleče, zaradi tega, ker se borim. Izjemoma, če sploh, na odobravanje naletel. Pri izjemnih zgolj. A se, še vedno, borim. In na moji strani brega nikoli neke gneče ni bilo, še več, ne vem, če sem kadarkoli v dvojini hodil!

 

Pot me naravnost vodi. Ne cik-cakam. Le tu in tam zmorem, če se tako pripeti, neko nepremagljivo oviro kot dejstvo sprejeti, in jo zaobiti. A še vedno bom sebi zvest ostal, pa če se ta ovira v podobi tisočih »pametnih« izkaže, bom vztrajal, svoj na svojem. Ne nazadnje - za razliko od teh tisočih »pametnih« imam kaj pokazati, za svojim hrbtom, in predvsem tisto, česar oni niti zastaviti niso zmožni!

 

Ja, borim se, z življenjem. In ga ni, ki bi mi lahko na temelju nekih resnic, nekih dejstev, izkazal, da se samemu sebi, posledično vsem ostalim, lažem! So zgolj takšni, ki bi mi lahko dokazali, da sem bebec, ker živim tako, kakor živim… namesto da bi po-običajno, ki bi mi krepko lažje, in uspešnejše bilo. Vendar – teh, ki bi mi lahko dokazali to, da sem bebec, ne, teh ne potrebujem, sem namreč sam dodobra spoznal to svoje stanje, prevečkrat samega sebe (raz)dajal, in to v nehvaležnost, sebičnost, celo v sprijenost dajal, pa da ne bi vedel tega, da – večjega bebca od mene ni! Vsaj jaz ga ne poznam.

 

In, vidiš, tudi tu se borim, in vztrajam. Še vedno vem, da je človek za dajanje, ne za jemanje, le naučiti se mora tega, da ve, komu je vredno, in komu ne, samega sebe, sleherni svoj trenutek, dajati!