Le koruzni storž…

Sedim na svojem tronu, bolj klavern je, in tudi, k sreči, nikomur ne kraljujem, zgolj o samem sebi odločam, in zrem v svet, na mojo radost v temo ovit. In mi misli letijo, na razne konce, in v različne dalje…

 

V njih, v teh mislih, se neke besede tkejo, različnim različne, in nekateri jih bodo tudi dočakali. Domnevam, da se jim utegnejo drugačne zdeti, od pričakovanih, a me to ne moti, niti malo. In tudi njih učinkovanje me ne bo presenetilo, toliko pa že poznam ušesa, ki bodo slišala.

 

Pravijo, da je najslabše obupati. Nisem obupal, zaenkrat še nikoli, bi me drugi morali vleči, iz obupa, a nikomur ni bilo potrebno. Sem pa brez nekih upov ostal, to pa ja, čvrsto »prizemljen«, z realnostjo v očeh, in v razmišljanjih.

 

V bistvu se ni kaj dosti spremenilo, v meni, od nekdaj pa do danes. Le neke svetlobe v nekih jutri ne iščem, in k njej tudi ne stremim. Nekoč mi je pomenila, dokler nisem spoznal, da je rada lažna, da se hitro izkaže, in izgine, da ji ni do tega, da bi mi svetila. Prav, si zmorem sam. Tako ali drugače, raje plamen neke svečke, tiste, denimo, katere Mali prižigam, vsakokrat, ko se ji zahoče jesti torto, to pa je malodane vsak dan, kadar je tu, majhen, krhek, nebogljen, a čist plamen, kot neki žarometi, pod njih sijajem pa… khm, česa vsega ne prikrivajo, z neko bleščavostjo, z nekimi maskami! Neuspešno prikrivajo, seveda, kajti tudi spod mask dospeva, če drugega ne, vonj.

 

Ja, je hudič, kadar te vonj »krasi«, in to tisti, ki se pod kožo nahaja, se tam rojeva, da se v nedogled obnavlja, in ga celo smrt ne odpravi, ostane v spominih. In ni mila, šampona, krtače, ma, če se v kad uležeš, in se cel mesec, leto, še dlje, namakaš v vodi, smrad ostane! Ne gre drugače, kadar je gnilo, tam, nekje, znotraj, če ne že kar v drek spremenjeno.

 

Odločil sem se, jutri bom šel gledat, televizijske sprejemnike. Mali, običajno, zjutraj, za nekaj minut, risanke prikličem. Da zmorem med tem kosmatincem dati hrano, in obe kurišči v tek spraviti. Da je lahko, ko prideva v kuhinjo, »sobno« oblečena, namesto da bi v jakni zajtrkovala. Pač, tudi minus na računu je za to, da ga, nekako že, »prežvečiš«. Marsikaj sem že »prežvečil«, v življenju, marsikaj še »žvečim«, ker je neprebavljivo, in bi raje izpljunil, ko bi šlo, a ne gre. Pa ni vrag, da tudi tega nakupa ne bi zmogel.

 

Bom slišal, domnevam, enkrat že, o tem, da nisem razumljen, da neumno počnem. So namreč tudi takšni, ki bi mi denar dali, ne posodili, celo ponujajo ga, a ga jaz ne vzamem. Ga ne želim vzeti. In je povsem dovolj, to, da jaz vem, čemu tako ravnam. Pomagati drugim, to mi nikoli ni bilo težko, prejemati pomoč pa vedno. Boleče težko.

 

Ja, jaz v mislih, in v besedah, »procesiram«, določene, in določenih ravnanja, morda bi bilo bolje, ne vem, ko bi to na običajne načine počel. Se jih je moč naučiti, če so vsakemu bebcu v poznavanje dani, ni vrag, bi bili tudi meni lahko. Pravzaprav jih, vsaj v osnovi, že poznam, sem jih skusil, precejkrat, na koži. Tako da – samo običajen moram postati, pa bo lažje, krepko lažje, meni. Čeprav, zdaj sem se spomnil, hudič salamenski – nič mi ne bo lažje, pač pa bi, s tem, dobesedno izginil, samemu sebi bi se ukradel, samega sebe izdal! Izdaje pa ne maram, tudi nje sem imel »čast« doživeti.

Ne, ne, bom kar pri mislih in besedah ostal. Znajo učinkovati, jamčim.

 

Prijatelj mi pravi, kako lahko trdim, da ne sanjam, kadar mu pripovedujem o tem, kaj bi naredil, ko bi na loteriji zadel. Ne sanjam, nič več, znajo sanje preveč boleti, držim se tal, in zgolj o nekih opcijah razlagam, tako načeloma, o opcijah, za katere se zavedam, da neke pretirane osnove nimajo. Potemtakem, kot bi rekli, hipotetično. To pa je velika razlika, v odnosu do sanj, do sanjarjenja. In nekoč sem sanjal, celo krepko več z odprtimi očmi, kot v spanju. Po sistemu sanja-svinja-o-koruzi, in sem izpadel – koruza! Obžrta, kakopak, samo storž je odvržen.

 

Razmišljam, če bi stopil do kuhinje, po lepinjo. Dve sem imel za kosilo, s kozarcem vode. Ali pa bi raje prste v neko drugo zapisovanje prestavil, me je začelo klicati. Verjetno bom slednjemu dal prednost, želodec zmore počakati. Še zlasti, ker – več kot ješ, bolj si lačen, bolj hranjenje pogrešaš. Ja, dejstvo, marsikje velja, celo tako močno, da o bolestnosti govori. In je vrag, ker vodi v nek nehoten učinek, pa z večjimi željami samo večje nezadovoljstvo poraja, kot bi v sod brez dna metal, misleč, da ga zmoreš, vsaj za silo, zapolniti. Nikoli, samo več in več bo goltal.

Da, tudi o tem razmišljam, in ugotavljam, da se, k sreči, s takšnimi težavami neposredno ne soočam. Posredno pa le takrat, kadar mi je po volji, kadar se mi da. pač, ni vse moj problem.