Mi seme
v zrna je dobro rodilo,
bilo jih
obilo, povsod so kipela,
pa sonce
se v zrnih je grelo, svetilo…
le
storž je ostal, drugo tema je vzela.
Zato
tudi je, vsaj tako vedet znajo,
kar dobro
je, prija, odreči se ni,
in
goltajo pridno, in pridno hlastajo…
ostalo,
nevredno, pa kar v smeti.
Še
svinje so danes izbirčne postale,
ko vse
gre na hitro, četudi za žret,
pa raje
v okusno se bodo podale…
a
storž, kakor storž, druge ni mu imet.
Morda
mu je sreča, tako misel kaže,
požrto,
prav vse, le v dreku konča,
in z
drekom goltavost, prav vsaka, se maže…
a storž…
vsaj na tihem, na zraku konča.
Ne vem,
nisem vajen, hlastati, in žreti,
pa v
mislih samo se z besedo igram,
vendar,
ni, nikakor, med drek mi dospeti…
že raje
kot storž, se vsaj del še imam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar