Opravičilo ali samokritičnost?!

Kadar rečem za nek sladoled, sadni, da je v njem tudi nekaj barvil in arom, takrat povem, da je pretežno narejen iz sadja, da pa vsebuje tudi nekaj (malega) dodatkov…

 

Kadar porečejo svoj »v vsakem je tudi nekaj dobrega«, takrat, kadar jim o njihovih lastnostih pripoveduješ, takrat so prepričani v to, da se opravičujejo, s tem, ko tisti nekaj-dobrega omenjajo, čeprav se, v bistvu, ne zavedajoč se tega, obtožujejo (samokritičnosti niso zmožni, so preveč lepi, dobri…), ko, po načelu nekaj-dodatkov-v-sladoledu, izpovedujejo, da so pretežno – slabi…

 

Kaj je ta, generalni, nekaj-dobrega, tega, priznam, še nisem uspel ugotoviti, saj obstajajo različni vzroki/razlogi, na podlagi katerih sem lahko sila »dober«, »prijazen«, »ustrežljiv«, kadar nameravam na tak način do sebi-nečesa dospeti, pa čeprav po svoji naravi nisem dober, prijazen, ustrežljiv, obenem pa je, bolj kot v stanju nekega zadovoljstva, presoja realnejša takrat, kadar nekdo nima česa izgubiti, in tudi pridobiti ne (od nekoga drugega in v pozitivnem smislu), takrat pač, kadar nezadovoljstvo, in tudi občutek ogroženosti, neka čustveno ne najbolj nadzorovana oziroma obvladovana stanja, izkazujejo spontanost odzivov…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Iskrenost je obča vrlina, a sila sramežljiva, pa se šele stisnjena v kot oglasi.

Zmogel bi…

Zmogel bi se sprehoditi,

tja, na kraj sveta,

a ne zmorem zapustiti

svojega neba…

 

Z njega zvezd še nekaj sije,

pa čeprav z daljave,

da srce se mi napije

v oči sanjave…

 

Zmogel bi se sprehoditi,

in, priznam, me vleče,

pa čeprav nikjer odkriti

ni mi kančka sreče…

 

Tu so gnale korenine,

veli mi cvetovi,

pa je tudi prav, da mine

mi med njih plodovi…

 

Zmogel bi se sprehoditi,

tja, kjer šir nek vlada…

a mi dano bo oditi

le do dna prepada.

Vse mi peša…

Najprej mi pešajo oči – ne vidim napredka.

Tudi sluh mi krepko nagaja – zelo čudno se mi ta napredek oglaša.

In tudi sicer ni vse v redu, z glavo, nisem dovolj umen – samo neumnost krog sebe ugotavljam.

»Naše bogastvo«…

Vitaminski »bonbončki«, dražeji, za sto osem gramov jih je, dobrih deset dek – preko sedemnajst evrov!

Navadil sem jo nanje, vsak dan poje draže, včasih dva, in mi ni žal denarja, le…

 

Da, »naše«, predvsem družbeno bogastvo, otroci, pa je bržčas potrebno, in to malodane na vsakem koraku, za to bogastvo tudi ustrezne dajatve plačevati…

Vsepovsod je slišat le…

Kamorkoli grem,

kamorkoli se ozrem,

vsepovsod poslušat je

tisti beee, beee, beee… beee, beee…

 

Vklopim radio program,

TV na preklop ko dam,

za trenutek ne zamre

isti beee, beee, beee… beee, beee…

 

Svet je bojda v neki krizi,

kup nesnage je na mizi,

a pod mizo še bolj vre

znova beee, beee, beee… beee, beee…

 

O vremenu, modni muhi,

o politiki in kuhi…

ni, kar na izust ne gre

v večnem beee, beee, beee… beee, beee…

 

Bojda se razum oglaša…

a če mene kdo povpraša:

vse po vrsti beee-besede

so odlike ovčje črede.

Rad imam ptico…

Rad imam ptico…

Pa krila ji režem, da ne bi zletela,

da ne bi v neznano za vselej spuhtela,

da ne bi me v samost brez ptice odela…

 

Rad imam ptico…

Že res, da v kletki bolj redko zapoje,

že res, da ne poje kot zmore po svoje,

a tudi je res, da nje petje je moje!

 

Rad imam ptico…

 

Daj, bodi že tiho, sebična prikazen!

Tvoj svet je praznina, in ti v njej si prazen,

pa kar ti iz sebe ni dano dobiti,

to drugi ti morajo vsi ponuditi!

Daj, bodi že tiho, ker zgolj širiš smrad,

ker ti, ti le sebe imeti znaš rad!

Ko bi, bi drugače…

Česa vsega že nisem slišal, in se tudi naposlušal, predvsem v podobah nekih pojasnjevanj, ki zmorejo samo zapletati, nekih opravičil, ki zmorejo samo še bolj obtoževati, nekih neumnosti, ki – bolj kot se trudijo, z večjo neumnostjo se izkazujejo…

 

Med slišanim mi je »ljub« tudi stavek »Ko bi prej vedel/a, kaj pričakuješ od mene, bi se tako tudi ravnal/a.«

Na prvi pogled stavek, ki o neki ustrežljivosti celo pripoveduje, a zgolj na prvi pogled to počenja, kajti zadeva je popolnoma drugačna…

 

Najprej ta stavek priča o prilagodljivosti tistega, ki ga izreka, in ki se je pripravljen prilagajati zato, da sebi neko korist pridobi. Posledično oziroma posredno, potemtakem, ta stavek priča o tem, da tisti, ki ga izreka – nima sebe, kajti tisti, ki ima sebe, tisti kot nek jaz tudi postopa, v vsakem primeru. Potemtakem priča o nenačelnosti.

 

Kakopak, še kar nekaj je zadev, o katerih ta stavek izpoveduje, a izpostavim samo še eno: priča o pripravljenosti na potvarjanje, na igranje, na laž! Čemu tako trdim?! Preprosto: kadar imaš neka svoja merila, neka svoja vrednotenja, kadar meniš, da so ta merila in vrednotenja pravilna, kadar imaš sebe, v podobi neke osebnosti – čemu, za vraga, bi kot igralec nastopal, nekomu v prijaznejši svoji vlogi, drugemu v manj ljubeznivi?! Če imaš sebe, čemu, hudiča, bi v drugih iskal potrditev tega samega sebe, ko pa bi moral vedeti, da samemu sebi presojaš?! Če imaš sebe, zakaj temu imeti-sebe ne bi pustil živeti, v natanko takšnih podobah, v kakršnih je, potemtakem spontano, iskreno, predvsem pa – brez laži?! Vsako potvarjanje, vsako pretvarjanje namreč ni nič drugega kot laž…

 

Ne maram takšnih stavkov, in jih ne maram vsaj iz dveh razlogov.

Prvi: v svojem življenju ne maram igralk in igralcev, med katerimi so vsi tisti, ki bi, ko-bi-vedeli, drugače počeli, zato, da bi meni všečni bili.

Drugi: ne maram tistih, ki se trudijo biti (mi) všečni, pač pa maram tiste, ki so mi všečni zaradi svoje vsebine, s katero se zmorejo izkazovati, in znotraj katere je tudi iskrenost, spontanost.

Ne govori…

Ne govori, raje skaži,

v dejanjih se dokaži,

njim je namreč moč verjeti,

v njih resnica sme živeti!

 

Ne govori, ni mi vredno,

zlahka je v besedah zgledno,

v njih še črv zna leteti,

ko se v laž hiti odeti…

 

Ne govori, sem že skušal,

vsepovprek laži poslušal,

kar je danega imeti

možno je pogledu zreti…

 

Ne govori, sit prek glave,

ni do takšne mi zabave,

so preveč neki prekleti

znali mi moči vzeti…

V dlaneh nosim…

V dlaneh nosim vetrič, je topel, lahak,

spustim ga, ko hoče leteti,

le več mu ne puščam do nekih napak,

ki skažejo se ko želi si objeti…

 

V dlaneh nosim sonce, nasmeh porodi,

očem zmore iskrice dati,

le več mu ne puščam da zbuja, svetli,

da ne bi v solzah znova znalo končati…

 

V dlaneh nosim svet, resda majhen, a lep,

s prostranstvom, v nebesa se steza,

le več mu ne puščam, da spet bil bi slep,

kjer vladajo laž, in ukana, pretveza…

 

V dlaneh nosim sebe, prav vse, kar imam,

za enim obrazom nabrano,

le več si ne puščam, da nudim, da dam,

preveč me bilo je v nič pometano…

Nauči se z eno roko…

Ko hudiču pomagaš, vedi, da ti bo požveplal.

 

Ne pomagaj zaradi obljub, ne obljubljaj zaradi pomoči.

 

Preden roko ponujaš, se nauči z eno živeti.

 

Ne postavljaj življenja tam, kjer temeljev ni.

 

Ni se težko naučiti najti pomoči potrebnega, težko se je naučiti samo vrednim jo nuditi.

Naj gre v…

… kar nekaj prav nič krasnih!

 

V soboto sem imel z drvmi opraviti, nato je tri dni deževalo, včeraj…

 

Več kot osem mesecev je minilo odkar sem bil operiran, a je »telovadba« z drvmi kljub temu zadevo, znova, razbolela. In spet sem, prejšnjo noč, nekaj neustreznega naredil, med spanjem, pa sem včeraj kar odpisal načrte za košnjo, upajoč, da se vse skupaj do danes umiri. A se ni…

In je nastal prvi razlog mojega preklinjanja.

 

Drug je v tem, da iz SPIZ-a ne znajo poslati izpiska o izplačilu pokojnine, takrat, pač, kadar dospe do neke spremembe okoliščin, katero bi zmogel vsakdo po-svoje obravnavati. In do spremembe je prišlo, s tem, ko je država začela trgati prispevek za trajnostno oskrbo…

Znam, seveda znam izračunati odstotek od nekega zneska, pa bi taisto znal tudi od pokojnine, le – ne vem, kako oni-tam zaokrožujejo, jaz pa imam rad, kadar je moja evidenca popolnoma usklajena z bančnim izpiskom, in običajno tako tudi je, pa…

Ko sem danes dvigal denar, sem referentko prosil, da mi izpiše prejeto nakazilo, iz naslova pokojnine, in mi ga tudi je, kasneje pa, ko sem doma preverjal morebitno razliko – še dobro, da nisem po svoje zaokroževal, kajti očitno obstajajo maherji, ki znajo celo tako izračunavati oziroma zaokroževati, da se med izplačanim in tistim, kar bi moralo biti izplačano, izkaže kar sedemintrideset centov razlike! V mojo škodo seveda. Pa sem dvakrat računalo v roki vzel, dvakrat odstotek izračunal ter ga, v štirih decimalkah, od dosedanjega zneska izplačila odštel, a se nikakor nisem mogel znebiti omenjene razlike…

Pač, dinar na dinar palača, nekaj deset centov tu, nekaj drugje, pa ni vrag, da se ne bi nabralo, ob silnih nekih nas upokojencih. Še dobro, da v poštenem živimo…

 

Nato sem zaklel, ko sem se ustavil dotočiti gorivo, in mi je uslužbenec, poleg običajnega računa, še neko »priponko« ponujal. Hitro sem zvedel, da ne gre za nikakršno akcijo, za neke »ugodne nakupe« in podobna potrošniška sranja, pač pa da me seznanjajo s tem koliko država vzame na račun goriva. »Kar obdržite, ne rabim tega, že tako vem, da vzame krepko preveč, in verjemite, tudi brez tega vašega listka prav nič manj ne bom preklinjal«…

 

Zdaj sem se v preklinjanju ustavil, do ne-vem-kdaj. Iz banke sem namreč šel po računalnik, kar komplet sem vzel, z zaslonom, tipkovnico, miško, zvočniki, slušalkama z mikrofonom vred, itak je vse obstoječe že tako staro, da je pravi čudež, ker še deluje, tako-tako resda, a kljub temu. In mi je možakar, v okviru cene, tudi okna naložil, pa jim, iz najsodobnejše, neko vmesno podobo pričaral, da ne bo prevelikega kontrasta, med mojim obstoječim in novim. Ne nazadnje sem že v letih, te naprave pa so krepko bolj pametne od mene, vrag vedi, če ne bi celo prevajalca potreboval…

Zadeve ne bom še montiral, trenutno se mi ne da, počutim se, kot bi cestni valer prek mene vozil, povsem utrujeno.

 

Kakopak sem, ko sem se vrnil ter vse lepo pospravil, še k svoji evidenci denarnega stanja sedel, vpisal prejemek, dvig in izdatke, ter ugotovil, da sem pravilno predvideval, kajti – ostalo mi je še toliko, da bom, ob preudarnem ravnanju, nekako zvozil ta mesec, upoštevaje položnice in vse ostalo, pod pogojem, kakopak, da pravočasno še nek obljubljen mi, in moj, denar dobim, pa da z njim vsaj večino stroška zavarovanja objektov pokrijem. Če ne, potem pa… niso brez osnov negativnega stanja izmislili…

 

Da, celo roštilj, električni, sem včeraj nabavil, najcenejšega, ker nama je stari krepnil prav med pripravo obroka, Malo pa se rado »posladka« z mojo peko. In še za darilo moram preskrbeti, gleda na to, da bo kmalu še več »velika«, kot že itak je. Bo treba sčarati, nekako zagotovo.

 

Čira-čara, čira-čara…

Ob vsem sem razmišljal, ne vem, kako me je popeljalo v to smer, o tistem, kar sem nekim drugim dal, bodisi v podobah nekega nepremičnega, in premičnega, imetja, bodisi v podobi takšne ali drugačne pomoči, katere, vsaj tržno, vrednost je moč izračunati, in sem ugotovil, da so od mene, vsi skupaj, ti neki, prejeli v protivrednosti vsaj milijona evrov. Da, nisem se zmotil pri zapisu številke. Osebno sem od staršev prejel za nekih sto tisočakov imetja, in ne vem, če je to, vse skupaj, kjer se sedaj nahajam, moč za tak znesek prodati. Pa ugotavljam, da »sedim« na dobljenem, medtem ko od tistega, vsega, kar sem drugim dajal, in dal, razpolagam samo še s spomini, z mirno vestjo ter, v posameznih primerih, k sreči zgolj, z ugotovitvijo, da sem kapitalen bedak, kateremu nikoli ni bilo težko dati, a vselej težko spoznati določeno vrsto »hvaležnosti«…

 

Pa, v izogib nesporazumu – nad svojim materialnim stanjem se ne pritožujem, veliko jih je, katerim je slabše, tudi občutno slabše, le… včasih se sprašujem, kaj sem ves svoj čas počel, ter komu, in zakaj, sem lastno življenje v nič metal. K sreči jih je nekaj, katerim se je »splačalo« dajati, jim pomagati, med ostalim so tudi oni tisti, v katerih, pa čeprav le v mislih, neko oporo najdem. V bistvu jo v sebi, a nič ne de, če rečem, da jo v njih, se lepše sliši…

Potrebno bi bilo skrbneje…

Da, z besedami bi bilo potrebno skrbneje, veliko je takšnih, ki bi si skrbnost zaslužile, celo terjajo jo, pa se pridružujem, samo tokrat, kakopak, prizadevanjem »demokratičnega veljaka«, ki skuša omejiti rabo besed demokrat, demokratsko, demokracija…

 

Uporabo teh besed bi bilo celo potrebno prepovedati vsem, ki jih uporabljajo zato, da za njimi skrivajo povsem drugačna stanja, potemtakem s temi besedami – izpričujejo laži! To pa vsekakor ni primerno, kaj šele zgledno ravnanje, med vsemi poštenjakarji…

 

Zna sicer priti do težave, velike težave, ker bi obravnavane besede utegnile izumreti, izginiti iz javne rabe, upoštevaje dejstvo, da jih je sila malo, ki bi jih bili vredni, ki bi jih smeli uporabljati v povezavi s seboj, kajti – temeljna značilnost demokratičnosti, potemtakem tudi demokrata, je v tem, da dopuščaš mnenja nasprotna lastnim, jih celo kot samoumevna obravnavaš, včasih tudi kot neizogibna in potrebna za dospetje do pravilnega, to dopuščanje pa izkazuješ tako, da slehernemu mnenju prisluhneš, kakopak ne samo z ušesi, pripetimi na trdo betico…

 

Da bi slišati-neko-mnenje dejansko obstajalo, je nujno potreben tudi razmislek o tem mnenju, pa se, v takšnem primeru, zna zgoditi celo to, da je mnenje osamelega-v-puščavi kot pravilno, upoštevanja vredno prepoznano, in odločanja ne potekajo na preglasovanju, po načelu moje in ne-moje, pač pa na temelju vrednosti slišanega…

 

Vem, se zavedam, žal, tega, da je za takšno presojanje, in nasploh ravnanje, potrebno imeti »nekaj« v glavi, nekaj povsem drugačnega, kot je tisti jaz-vse-vem, pa imam vselej-prav, kajti samo bebci vselej vse vedo in imajo vselej prav. Tudi takrat, ko že svoje nezmožnosti dokažejo.

 

Resnično bi bilo potrebno skrbneje z besedami, vsaj v navednice bi jih bilo potrebno dajati, da bi pričale o dejansko obstoječih razlikah med nagonskim alias živalskim, na eni strani, ter človeškim na drugi. Kdo ve, morda do tega celo pride, nekoč, če… če bo človekov svet izključno v človekovih rokah obstajal.

Čemu nisem šel v politiko?!

Ker se nikoli s slamo nisem ukvarjal, pa da bi jo znal mlatiti.

Ker volov nikoli nisem dresiral, da bi vedel kako jim dopovedati.

Ker z golimi rokami ne bi šel v gnojno jamo, z vilami pa menda ni dopustno.

Ker so me petelini vselej motili, zlasti tisti, ki ne vedo koliko je ura, ko se oglašajo.

Ker nimam dovolj pameti, da bi se s pametjo kosal, medtem ko bi napredek na koščke cefral.

 

Ker tam, kjer je gneča, tam, kamor vsakdo zmore dospeti, ničesar vrednega ne vidim, da bi se iskati podal.

»Misel« dneva…

»Včasih je bolje biti prijazen, kot pa imeti prav. Ne potrebujemo vedno imeti inteligentnega uma, ki govori, pač pa prijazno srce, ki posluša.«

 

Danes sem zasledil to, kar sem zgoraj zapisal…

 

Glede »inteligentnega uma« je povsem pravilno zapisano, dejansko ga ne potrebujejo imeti, o čemer že (pre)dolgo pričajo. Sicer pa je, tako, mimogrede zapisano, um sam po sebi inteligenten, drugačen sploh obstajati ne zmore (raz/um = inteligenca).

Glede »srca«, ki naj bi poslušalo, načeloma tudi ni nič narobe, razen tega, da v praksi prijaznost izkazuje takrat, kadar sebi lepo sliši, obenem pa zmore za svojo ljubeznivost sila neljubeznivo plačati. Ob tem zanemarim dejstvo, da naj bi neka odločanja potekala nadstropje višje.

Tisti »včasih« je pa sila relativna zadeva, po vsej verjetnosti od sila relativnih odvisna, pa zna biti sila nerodno, takrat, ko neka relativnost zadeve opredeljuje… zdaj tako, drugič pa malo drugače, kakor v danem trenutku nanese…

 

Glede »imeti prav«… to pa raje ob strani puščam, v okolju, v katerem ima vsakdo po-svoje prav.

Kaj vse ne prosperira…

… v gnojni jami…

 

Danes sem zvedel, da se je demokrat vseh demokratov, izurjen vseh demokratskih veščin, od pod-trtico-lazenja naprej, izkazal, znova, s svojo strokovnostjo ter predvsem s svojo širino, mentalno, kakopak, ki, na žalost, kaj več zračnosti, kot jo nek naprstnik premore, ne dopušča…

 

Bojda je izjavil, ta demokrat, da janezi ne paradirajo s »prokomunističnimi zastavami«. Potemtakem je izkazal korak več, od vseh dosedanjih ugotovitev, tudi znanstvenih, kakopak, kajti očitno je merodajen za ugotavljanje (tudi) nacionalnosti. Pravzaprav zmore ugotavljati vse, le sebe ne bo nikoli zmogel…

 

Če se podam v razmišljanje, izhajajoč iz konkretne opredelitve slovenstva, si, za začetek, drznem zapisati sledeče:

-   v kolikor mahaš s slovensko zastavo, si Slovenec. Zanesljivo. Tudi, če si sicer iz Burundija, z Bahamov, iz Bosne, Belgije…

-    v kolikor mahaš z neko drugo zastavo, takrat malček zakompliciraš zadevo in prisiliš v dodatno ugotavljanje, ki pa, k sreči, bebcem niti ni težko, kajti – če, ob neki prirediti, mahaš z ameriško, avstrijsko, ali katerokoli drugo, pod okriljem katere pravi janezi že od nekdaj v rit lezejo bratskim-nam-gospodarjem, potem obstaja velika verjetnost, za to, da si Slovenec, ker, pač, veš kako in kaj je prav…

 

Domnevam, da si Slovenec tudi takrat, kadar govoriš slovensko (ni pomembno, če veš kaj govoriš), obenem pa tudi takrat, kadar pod okriljem značke, pripete na, kakopak, srčno-stran-prsnega-koša ter s ponazoritvijo slovenske zastave, mlatiš angleško dolenjščino, pardon, dolenjsko angleščino.

 

Zanesljivo pa si Slovenec v primeru, da si naš, pardon, njegov, da si enako širok, enako pameten, čeprav je bolje, da si nekoliko manj (pač, ne more vsakdo biti veličina…), in ti je dopuščeno celo to, da se smeš izkazovati, kot sleherni pravi demokrat, z različnim mnenjem, pod pogojem, kakopak, da je temeljna značilnost takšnega drugačnega mnenja v tem, da je – enako našemu, pardon, njegovemu…

 

Ob vsem tem se nič-več ne čudim vsaj trem stvarem. Temu, da takšni blebečejo o dobrobiti ljudstva, obenem pa to ljudstvo zreducirajo na izključno sebi-enake. Temu, da sploh še obstaja, občasno, resda, popis prebivalstva, in v njem rubrika o narodni pripadnosti ter celo dopuščanje svojevoljnega opredeljevanja taiste. Temu, da… kaj vse ne zmore v gnojni jami prosperirati!

 

Že v »lastni« stranki ne dopušča, ob volitvah njenega predsednika, protikandidatov, kaj šele tistih, ki bi njegovemu prav nasprotovali. Že drugim strankam bi imena opredeljeval, pardon, dovoljeval in/ali prepovedoval. Kako bi šele, ko bi do krepke prevlade dospel, svojo demokratičnost zganjal. Pardon, »demokratičnost«, kajti kadar je o nagonskih izkazovanjih govora, takrat brez navednic ne gre, pri marsičem.

 

Ibro, če si doslej zaman čakal na državljanstvo – vzemi slovensko zastavo, in mahaj z njo! Kot Slovencu ti bo, zagotovo, lažje dospeti do želenega.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Živetje mi je bilo dano, da bi ga smel kot možnost upoštevati, in ne radi tega, da bi ga kot nezmožnost izkazal.

Inposibl…

Najprej navedem tri dejstva, in sicer:

 

Logika = Resnica.

Etika = Dobrota.

Estetika = Lepota.

 

Nato zastavim vprašanja:

 

Kako bi lahko obstajala Resnica znotraj nagonske ne-umnosti, nelogičnosti?!

Kako bi lahko obstajala Dobrota znotraj nagonske sebičnosti, nemoralnosti?!

Kako bi lahko obstajala Lepota znotraj tistih, ki samo z očmi vidijo, pa še to izumetničeno?!

 

Odgovarjal ne bom, sem že velikokrat, a ko bi, bi z eno samo besedo: nemogoče!

Kateri veliki, bog ali pok?!

Ne, ne, niso neumni, tisti, ki v boga, kateregakoli, verujejo, le nekoliko so naglušni, pa niso dobro slišali, ko je bilo o velikem poku govora, in so, namesto pok, razumeli bog…

 

Lepo je poslušati o velikem poku, s katerim naj bi nastal svet, sila lepo, kajti takšna razlaga oziroma pojmovanje vključuje možnost, da je bil prostor, pred tem pokom, ena sama praznina, da čas nikamor ni tekel, ker ga sploh bilo ni, da nikakršnih podob živetja ni bilo, ker v praznem brezčasju ne bi imele kje obstajati, ampak…

 

Če zapišem, da se vse, kar nastaja, začne že ob svojem nastanku razkrajati, začne propadati, bo, bržčas, neverjetno, vsem tistim, ki prsta pred nosom ne razumejo, pa niti tega ne morejo vedeti, da če je nekaj, karkoli, količinsko in časovno omejeno, da taisto s svojim prvim »korakom« že krene, nikamor drugam kot – svojemu koncu naproti…

 

Vse, kar obstaja, propada, v bistvu prav zaradi tega propadanja tudi je, kot bi se Narava, ki ni samo tisto, kar mi pod tem imenom vidimo, neke trate, in gozdovi, pa vode in gore, pač pa je krepko več, je seštevek vseh svojih bio-kemo-fizikalnih zakonitosti, seštevek vse materije, v njenih najdrobnejših (in nam, verjetno še kar nekaj časa, neznanih) delčkih, in vse energije, ki je neizogibno povezana, celo združena s tem vsem materialnim… skratka – kot bi se Narava v nedogled igračkala, pa, kot nek kipar, eno in isto kepo gline spreminjala zdaj v to, hip kasneje v neko drugo, in druge, podobo…

 

Nič ni večnega, tudi »duše« ne. Duša namreč, sama po sebi, sploh ne obstaja, tam, kjer je, tam pa je splet nekih biokemičnih procesov, radi katerih govorimo tako o mišljenju, kakor tudi o čustvovanju. Nič več, niti pikice več, ni ta duša. In omenjeni biokemični procesi so odvisni izključno od seštevka vseh sestavin, od njihovega medsebojnega razmerja, sestavin, ki tvorijo neko, ter vse, posamičnost, pa… ko črvi svoje delo opravijo, in se blazinica z nekega prsta znajde na tisočih koncih, pomešana s tisočimi nekimi drugimi sestavinami, mejduš, da tudi matematično nobene verjetnosti ni za to, da bi se iz umrlega nekaj njemu podobnega naredilo… medtem ko je »duša« že povsem neka nova stanja pridobila, čakajoča, nekje v prsti, da jo najprej korenine izsesajo, da nato travožeri delček do lastnih želodcev spravijo, pa da potem tudi mesožeri na vrsto pridejo…

 

Če je materija, v svojih najmanjših podobah, neuničljiva, in je… če vse, kar se porodi, tudi propada in propade, potemtakem tudi planeti, njihova ozračja… če gre za procese, katerih ni moč niti zaustaviti, niti pognati… ni ga, in ga nikoli ne bo, ki bi smel vsaj domnevati v katerem svetu, številka ta-in-ta, danes živimo! V svetu, ki je le pikica dejanskega, celovitega sveta, sestavljenega iz nenehnega porajanja in minevanja. Pa da bi celo en sam veliki pok obstajal?! Neverjetno, celo samo za »naš svet«. In – da bi bog obstajal?! Morda, a zgolj v primeru, da zna kot »kvarkec« v predpočnem obstajati, obenem pa se mu je povsem zmešalo, pa vsako sekundo (vesoljsko, kakopak, vsečasno) nek nov svoj božanski izdelek ustvarja, da v njem neke nove, in popolnoma drugačne, svoje »viške« ugotavlja, in to počne samo za to, da bi – hip kasneje kipec pograbil, spet glino pregnetel in nekaj novega zastavil…

 

In – ko razmišljam o tej zadevi, med ostalim, se manj čudim tistim, ki niti pomislijo ne na to, da bi karkoli, ma, vsaj nek drobec, iz sebe naredili. Se ne splača, je premalo časa za ustvarjanje, obenem pa stvaritev ne bi kaj prida časa zdržala…

 

Morda imajo celo prav, vsaj z vidika objektov, nekih stvari, postavljenih v čas, da jih okoliščine spreminjajo, preden jih za vselej odpišejo, čeprav, viš, ob človeku pa se mi neko vprašanje zastavlja, konkretno vprašanje, če ni porojen prav zato, da bi skušal preseči vse te omejitve, doseči njim neko uspešno kljubovanje, preživeti celo pot iz enega časa v drugega, iz ene dimenzije v drugo, kajti – čemu bi mu sicer Narava dala razum, če ne prav radi tega, da dejstva ugotavlja in jih uporablja?! Samo…

 

Kaj bo ugotavljal in uporabljal, v nepreglednem nekem »vesolju«, ko pa niti tistega, kar se mu pred nosom nahaja, ni ugotovil?!

Nisem kriv…

Živet, da v jutro iz postelje vstanem,

pa prdnem, še preden oči si pomanem,

za to, da nabavljam, da žrem in da pijem,

da solde vkup spravljam, in serjem, in ščijem,

pa da tu in tam se podam na izlet,

če ni pred TV-jem za v prazno sedet?!

 

Da ves čas zavidam, za nekaj se grebem,

da jebem in pazim, da sam ne najebem,

da avto si glancam, da sije v bleščavo,

da bajto si zidam, angleško mam travo,

da grem prav z veseljem sosede jezit

ko v gučija dolče ovijem si rit?!

 

Jebela, še črva Narava ni dala,

da bi se zverina v nič kobacala,

in bolha namenu nekakšnemu služi

ko s tujo krvjo se nemarnica druži,

a jaz – nisem kriv, če z verige sem snet,

pa ni ga nič več, ki hotel bi me žret…

Mukotrpna odločitev…

Bilo bi mi bolje živeti, ko bi predvsem, če ne kar izključno nase gledal, a kaj, ko pa je za biti dovolj riti, jaz pa sem se odločil, da bom življenje ustvarjal.

Med največjimi žalitvami…

… so, zagotovo, tiste, ki:

 

Sredi večno prilagodljivega, nemoralnega svinjaka govorijo o poštenosti.

Sredi nihče-me-ne-more-tako-slabo-plačati-da-ne-bi-mogel-še-slabše-delati govorijo o pridnosti.

Sredi bog-je-najprej-sebi-brado-ustvaril govorijo o dobroti.

Sredi kaj-bom-jaz-od-tega-imel govorijo o skupnosti.

Sredi črednega odzivanja govorijo o suverenosti.

Sredi zdrave-kmečke-pameti govorijo o umnosti, in, ne nazadnje…

Sredi nagonskih bitij govorijo o ljudeh!

Kolobocija preprostosti…

Kako butasta je pamet, s svojimi ugotavljanji in »védenji«, kako zlahka združuje povsem nezdružljivo, nelogično, o tem bom (tudi) tukaj… nekaj malega.

 

Nekoga imaš za poštenega… obenem trdiš, da ne ukrade zaradi tega, ker se boji, da bi ga ujeli.

Če tako »veš«, in tako »vedo«, potem, v bistvu, prav ničesar ne veš o poštenju (pa še o marsičem drugem, seveda), kajti…

Ne/poštenost je značajska odlika, značaj je pa stalnica, konstanta. Žal tudi NEznačajskost (njihova večna prilagodljivost samega sebe) sodi v kategorijo značajev, a to tu ne bo moteče…

 

Če si značajen, potemtakem tudi vselej prepoznaven, načelen, lahko imaš gromozansko priložnost, neka zadeva se ti dobesedno ponuja, da bi jo vzel, nikjer nikogar, ki bi te videl jemati, kaj šele, da bi ti krajo skušal preprečiti… pa NE boš vzel, ker je kraja proti tvojim načelom. Če si neznačajen, nek povprečnež, potem pa… vsako-priložnost-je-treba-izkoristiti, priložnost-dela-tatu…

Kadar nekdo NE vzame, kljub temu, da bi lahko, in da bi, ob tem, popolnoma nekaznovan ostal, takrat je moč o poštenosti govoriti.

Kadar nekdo ne vzame zaradi tega, ker se BOJI vzeti (boji se posledic, kazni), takrat NE moreš govoriti o poštenosti, pač pa, v najboljšem primeru, o strahu, o preračunljivosti, dejansko pa o – (o)brzdani POKVARJENOSTI.

 

Njim je glede teh, in takšnih, »malenkosti« vseeno, še huje – zmorejo »spoštovati« takšno »poštenost«, s čemer izkazujejo samo to, da niti najosnovnejših etičnih razmejitev ne poznajo, da o značajih niso zmožni presojati, da do vzrokov nekih izkazovanj niso zmožni dospevati, da se niti sebe ne zavedajo. Ko bi se, in bi, ob tem, imeli trohico vesti, se ne bi razglašali v svojih krepko polepšanih podobah, z neresnicami.

 

Spoštujem te, čeprav vem, da si baraba, ki bo ob prvi priložnosti svojo barabskost izkazala.

Čudna »logika«, mar ne?! Zanje povsem običajna, »normalna«.

 

P.S.

Ob tem sem pomislil na neka tolmačenja, s katerimi ti znajo postreči med študijem, ko pravijo, da vse (velike) ideje propadejo zaradi »oportunistov«. Lepi besedi, oportunist, oportunizem, prelepi, glede na to, da iz nečesa povsem drugega skušajo, z neresnico, neko sprejemljivost narediti, namesto, da bi, povsem preprosto, povedali to, da… so vsa na nagonih temelječa bitja ( = živali) prilagodljiva, da vselej sebi iščejo in terjajo, da nimajo »hrbtenice«, da ne poznajo morale, da o njih ravnanjih, poleg sebičnosti, ODLOČAJO OKOLIŠČINE, da so, potemtakem, povsem NESUVERENE podobe in, še bolj posledično – da takšne podobe NE bi smele odločati o vsem tistem, kar se nanaša, posredno ali neposredno, vseeno, na »usodo« skupnosti!

Da, oni terjajo zase še več pravic, medtem ko, viš, jaz trdim, da imajo že obstoječih krepko preveč!

Po novem bom tako…

Odslej se bom, ko bom nekoga slišal reči kako sva si podobna, odzval z »aja, tudi ti uporabljaš straniščno školjko?!«

Brez muje le neumnost kljubuje…

Samo neumnost si dovoli, da jo vprašanje pripelje do odgovora, in ne do naslednjega vprašanja.

 

Do svoje popolnosti zmore dospeti le neznanje.

 

Veliko jih je, ki mislijo, da mislijo, in to počno brez razmišljanja.

 

Ko bi bilo vse tisto, kar se mi kaže, tudi res, bi se mi o ničemer ne bi bilo treba spraševati.

 

Njihove »resnice« so enostavne, poti do njih pa še enostavnejše.

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Če te ne vidijo grdega, sebe lepih ne bodo mogli zreti.

Ne, ne, ne moraliziram…

Velikokrat sem poslušal očitke na račun mojih prizadevanj, nekajkrat tudi tiste, ki so o mojem domnevnem moraliziranju govorili, ker so, pač, njihovi avtorji nesposobni za celovit nek vpogled mene…

 

Ne morem moralizirati, in tega ne morem iz dveh povsem preprostih razlogov. Kot prvo, s svojimi besedami ne nagovarjam občestva, ne pišem povprečnim, daleč od tega, potemtakem jim tudi ničesar sporočati ne hitim. Kot drugo – sem že ugotovil, da določenih področij ni moč elektrificirati oziroma razsvetliti, pa čemu bi se trudil čudeže ustvarjati, ko pa vem, da jih ni moč?!

 

Ne, ne moraliziram, je pa res, da zadeve obravnavam predvsem z etičnega vidika, ker boljšega, pač, ne poznam. Etičnost je namreč edina zadeva, ki zmore dejansko sobivanje omogočati, ga celo porajati, skrbeti za njegov obstoj, medtem ko je vse ostalo le neko butasto nakladanje, že stoletja izkazujoče se, tako v svojih »prizadevanjih«, kakor tudi, in zlasti, v svojih – neuspehih! Če za uspeh ne štejem, seveda, to, da čreda še vedno skupaj ostaja, vendar ne kot enovitost, pač pa zgolj kot seštevek posamičnosti. Nagonska realnost, na vseh področjih njihovega »sobivanja«…

 

Potemtakem: zapisujem posameznikom, za katere upam, da se med njimi tudi razumski znajdejo, in tudi, če ne predvsem, takšni, ki bi imeli, vsaj načeloma, moč spreminjanja. In takšnim, v to ne dvomim, moje »moraliziranje« ne bi znalo biti moteče.

Kdo, kaj in predvsem – kako?

Cilji so neka povsem običajna zadeva, vsakdo si jih zastavlja, različne, od tistih lažjih, v materialnih podobah izkazovanih, do najtežjih, s katerimi se posamezniki ukvarjajo. Kakorkoli že, preden kreneš nekemu cilju naproti, moraš poznati vsaj tri stvari…

 

Najprej moraš vedeti o tistem kdo si, poznati svoje sposobnosti, vedeti do kod se boš spustil tvegati, vedeti koliko zmoreš prenesti in kako si to zmožen izkazati.

Za obče je značilno precenjevanje samih sebe, tisto stanje, ki domišljavost izkazuje, čeprav sami govorijo o samozavesti, zato pri težjih ciljih praviloma doživljajo neuspehe. Kolikor jih takšni cilji sploh zanimajo, seveda.

Pravijo, da je tveganje vselej prisotno, pa je nanj potrebno računati, obenem pa je res tudi to, da – če nimaš česa izgubiti, denimo neke kredibilnosti, potem je itak povsem zaman od tebe kakršnokoli odgovornost pričakovati. Pač, ni mi uspelo…

Pasti sploh ni težko, padcev se navajamo že od rosnih let, ko se učimo hoditi, a najtežji del padca je – pobiranje. In tu se povsem ista zadevščina ponavlja, kot pri samem precenjevanju lastnih sposobnosti – če poprej nisi bil drugega kot nič-posebnega, se tudi kaj dosti pobirati ne moraš, da bi do istega dospel…

 

Kaj želim doseči, tu je zadeva, vsaj pri materialnih ciljih, nekoliko lažje opredeljiva, saj, denimo, imenovati neko znamko avtomobila, katero si želim omisliti, ni tako zapletena zadeva. Zapletena pa utegne postati naknadno, ko ob avtomobilu ugotoviš, denimo, da ga ne boš uspel odplačati, ali da so stroški njegovega imetja previsoki za tvoje zmožnosti. Da temu ni tako, bi se dalo slišati z vseh strani, čeprav… kar nekaj takšnih primerov poznam, pri katerih je šlo za krepko precenjevanje samega sebe, obenem pa pogled prek oceana, tam, kjer so še bolj, kot so tukaj, vajeni imeti na podlagi predvsem želja in nekih obetov, pogled, ki govori o množičnih šotoriščih, v katera so se nastanili vsi tisti, ki so preveč na upanja svojo lakoto opirali, in prav nič upoštevali to, da se utegnejo gospodarske razmere spremeniti…

 

Kako?! Preden se odločim odgovoriti na to vprašanje, ki je sicer med vsemi zapisano na poslednjem mestu, a je celo pomembnejše od preostalih dveh, moram poznati okoliščine, v katerih bom deloval v želji po doseganju cilja. V kolikor teh okoliščin ne bom poznal, se zmorem znajti sredi samih neljubih mi dejstev. In takrat, ko poznam razmere…

Obči se praviloma odločajo za linijo najmanjšega odpora, itak so, nedvomno, »oportuni«, potemtakem do skrajnosti prilagodljivi, v svoji nenačelnosti. Ta linija najmanjšega odpora je tista pot, ki na najhitrejši možen in najlažji način omogoča, vsaj načeloma, dospetje do cilja, tisti njihov vsi-tako-počnejo. Zadevščina, za katero je značilno predvsem to, da ne vzbuja nikakršnih pomislekov ob izkazovanih ravnanjih (razen takrat, seveda, ko se neposredne grožnje zase zavedajo), zlasti ne etičnih, pa je ta njihov vsi-tako-počnejo ne samo osnova, pač pa kar izkaz preračunljivega, pokvarjenega časa, katerega živimo, časa, v katerem je skupnost dobra samo za omogočanje in dajanje, dejansko pa slehernik gleda izključno na lastne interese.

 

Biti uspešno, na nekem pridobitniškem področju, zmore biti dobesedno vsako teslo, kateremu je omogočeno na razne načine kršiti zakone ter s tem škodovati skupnosti, samo ustrezno priložnost potrebuje, da se na neko izhodiščno mesto postavi. Ko pa bi bilo moč do uspešnosti dospevati izključno v etičnih okvirih… kako hitro bi se razblinila fama o sposobnih in ne-vem-kakšnih-še Slovencih, in/ali kateremkoli drugem »narodu«!

 

Kdo, kaj, kako. Če si ni(h)če, ti je upoštevanja vreden samo tisti kaj. Če nisi ni(h)če, potem pa boš marsikatero, če ne kar njih večine, priložnosti, katere je-treba-izkoristiti, preprosto spustil mimo sebe… da ostaneš (ne)kdo, in da veš, kako ti to uspeva.

Pesem…

Rišem. Na papirju rišem nek svoj čuden spev,

sploh ne vem kam me požene, vem, da bom letel,

dokler nosi, naj se širi, kamor že želi,

itak, ko me bo izrabil, spet me odloži…

 

Kaj sem mislil, kaj sem pravil, bo razglabljal čas,

pa čeprav mi znajo črke biti zgolj v okras,

ko z menoj se poigrajo kakor se jim zdi,

gori-doli, v neznano, v vse sveta smeri…

 

Rišem, rišem, ko podajam se neznano kam,

sproti se topim, razkrajam, da se v risbo dam,

kar so dale, to jim zneslo bo tudi vzet,

dokler zmogel bom na novo, spet, in spet, in spet…

 

Pravijo, da me poznajo, ti, ki vse vedo,

s tal se, bojda, jasno vidi zvezdno vse nebo,

mórda res, le kdo bi vedel, kljub temu se zdi

kot da nebu so premalo njihove oči…

 

Kakorkoli že, razvleče črka se v let,

da izpolni, z nekaj sreče, se v radost obet,

jaz pa, kakor vedno delam, v miru obsedim,

čakajoč, da v risbi novi, delček odložim…

Sreča…

Kipenje.

Ko skok se posreči vse tja do neba,

ko čutiš do zadnjega vlakna bučanje,

ki sili le k temu, da da, se razda,

ker s tem, in le s tem, je vredno kar žanje!

Vznesenje.

Ni dolgo zdržati je, bi kar razgnala,

le drobce zapolni, da pot bolj požene,

na koncu vzame, prav vse, kar je dala,

in v tople spomine počivati krene…

 

Da še bolj razkrije, da še bolj izkaže

drobtinice neke, sred vsega kar maže.

Se-la-smetje…

Avto je spet pri hiši, včeraj mi ga je serviser pripeljal. Da, imam srečo, s tem serviserjem, ne poznam mu podobnega, takšnega, ki bi dobro delo opravil, po zmernih cenah zaračunaval, obenem pa – ob njem mi ni potrebno misliti na to, kako bom dospel domov, od njegove delavnice, takrat, kadar avto tam pustim, in me do doma nekih devet kilometrov, brez sleherne oblike nekega javnega prevoza, ločuje, me popoka in odpelje… potem pa mi tudi avto pripelje, ko je popravilo končano, oziroma nek običajen, reden servis…

 

Nedolgo nazaj sem se vrnil na breg, sem šel v dolino, da sem dvignil denar in serviserju njegovo poplačal. Jutri pa se, po tem, ko najprej s košnjo zastavim, če ne bo spet deževalo, podam novi avanturi naproti, bom šel za računalnik gledat ter ga, po možnosti, tudi kupiti. In tiskalnik tudi, seveda, že nekaj mesecev je tega, kar je stari škripnil…

 

O tem, kako bom, ob tem, da me v avgustu čaka tudi zavarovanje objektov, se mi zgolj sanja, od daleč, a sem prepričan, da se bo izšlo, nekako že. Mora se iziti, ne nazadnje so izzivi zato, da se z njimi soočamo, in težave, da jih odpravljamo, in težje kot so, za odpravljanje, večje zadovoljstvo zmorejo poroditi, ko le še spomin nanje ostane. Odkar so izmislili negativno stanje na računu, in obročno odplačevanje, so zadeve nekoliko lažje, čeprav… ne maram dolgov, svojih, ne maram nekaj mesecev misliti na eno in isto obveznost ter komaj dočakati trenutek, da se je znebim, in ne maram negativnega stanja na računu. Hahaha, preveč je tega, česar ne maram, v zvezi s svojim denarnim stanjem, krepko preveč, a, upoštevaje pokojnino, marsikdaj ne gre drugače kot po sistemu ne-maram…

 

Upam, da mi bo do konca septembra uspelo »zadihati«, tudi darilo za malčico bom, v kratkem, realiziral, kajti v oktobru me čaka še en, zame vsaj, večji, če ne že kar velik zalogaj, servis avtomobila in registracija. Nadejam se, da bodo gume zdržale še eno leto, v nasprotnem bo »zabava« še nekoliko večja…

 

Ko je Malo doma, in se pogovarjava, o različnem… imela bi avtomobilček z baterijo… imela bi konja, oslička… imela bi, ko poštar reklame v nabiralniku pusti, potem pa ona sličice gleda, vse, kar ji je videt, in ji všečno deluje, tako da ji vedno rečem tisti ni težave, bova kar celo trgovino kupila, samo počakaj, da grem na stranišče in pokakam potreben denar…

 

Nekoč je bil nek osliček, tako je vsaj bilo moč brati, v neki pravljici, ki je cekine izločal. Uboga žival, vsi so jo »imeli radi«, dokler ni presušila, seveda. Nekoč, pač. Danes je drugače, in to krepko drugače, pravljic več ni, vsaj jaz si jih sebi ne dovoljujem, odkar sem si z njimi prste opekel, in jaz, tako kaže, ne ustrezam standardom, potrebnim za predelavo hrane v cekine. Ne vem, o tem, da sem osel, ne dvomim, le tega še nisem ugotovil ali sem premajhen, ali prevelik, da bi tudi po-moje ustrezno rezultiralo…

 

Nekako se nagibam k drugi možnosti, k tistemu prevelik. Če sem se malodane ves svoj čas kot osel izkazoval, če sem šele na stara leta dospel do tega, da sem črto pod tisti nič-več potegnil, in do svojega me-ne-zanima dospel, potem, bržčas, celo med kapitalne sodim. Vsaj nekaj, česar mi ne oporekajo, mi ne zavidajo, mi ne želijo vzeti, pa čeprav se, k sreči le tu in tam, pripeti, da bi se nekdo »prepiral« z menoj o tem, kdo od obeh je – večji osel…

 

V soboto, preden sva se odpravila na pot, sem načrtoval, da se bom z velikim grehom, nazaj grede, izkazal, natančneje, da bom, po ne vem koliko letih, kupil cel »plato« pločevink s pivom. Takrat so mi izpolnitev greha preprečile peripetije v zvezi z avtomobilom, danes, in v prihodnjih dneh, pa strošek, ki sem ga zavoljo njih doživel. K sreči se radi tega ne sekiram, znam želje obvladovati, in tudi razlikovati med ne- in potrebnim. Je kup pomembnejših stvari, v mojem vsakdanu, kot je neko ugodje, za katero sem tako in tako ugotovil, da nanj ne smem pretirano računati, kadar bi bilo od zunanjih dejavnikov odvisno. Bentiš, celo »zlatega« oslička so »imeli radi« samo dotlej, dokler je denar sral, kaj bi s takšnim, kakršen sem jaz, počeli?!

 

Se-la-vi, pravijo »žabarji«, kakor jih »ljubkovalno« imenujejo, se-la-smetje, pravim jaz, kadar na »svet« pomislim…

O pravilnem klošarju…

Trditev: klošar je vedno pravilen!

 

Nek klošar. Mlad, zdrav, močan. Vselej na istem mestu, vselej z istim izgovorom, vselej prosi za denar…

 

Redno hodiš mimo. Redno v žep sežeš, in mu daš nekaj denarja. Redno te z nasmehom pozdravi, se ti z globoko-hvaležnostjo zahvaljuje, celo po hrbtu te potreplja s svojim dober-človek-ste…

 

Nekajkrat mu omeniš, v svojih mimohodih, da bi si moral zaposlitev poiskati, odgovorneje kreniti živeti svoje živetje… a on, še vedno, in v nedogled, »imate kaj drobiža odveč«…

 

Po nekem času ti je dovolj, in pripeti se dan, ko mu rečeš, da tako več ne gre in naj si službo najde. In mu, seveda, ničesar drugega, razen teh besed, ne daš. In te mrko gleda, in…

 

Vztrajaš pri svojem nič-več, s čemer se spremeniš, klošarju, kakopak, kajti – prej si bil dober-človek, globoke-hvaležnosti, klošarjeve, deležen, zdaj pa si slab, ker ubogemu revežu ne pomagaš…

 

Da, klošar je vedno pravilen. In je, vedno, zgolj iz-sebe ugotavljajoč, vedno mu je izključno njegovo ugodje merilo ugotavljanja sveta. Obenem ni zmožen sebe vsaj pogledati, kaj šele videti, pa o lastni pravilnosti presojati. In takšnih klošarjev je, koliko že, nekih, morda, osem milijard?!

 

P.S.

Povsem vseeno jim je kdo, če sploh kdo, si, za to, da bodo o tebi vedeli, jim zadošča odnos, s katerim se do njih izkazuješ. Lahko si največja baraba, največji sprijenec tega sveta, tudi oni bi zmogli biti, ob ustreznih »priložnostih«, ni pomembno, dokler od tebe dobijo, in jim dobljeno ustreza, boš dober-človek, in ti bodo globoko-hvaležnost izkazovali…

Samokritično…

Je vrag, kadar se znajdeš v mnoštvu od katerega te samo toliko razlikuje, da si popolnoma drugačen od ostalih, pa…

 

Bremeni zadeva, hudo bremeni, celo tako hudo, da naspan ne morem spati, in da se vsako jutro, po tem, ko se zbudim, seveda, za pol ure zatopim v zrcalo, iščoč vse tisto, kar me označuje, da bi samemu sebi takšnemu levite prebral…

 

Da, resnično, nerodna zadeva, kajti – če so oni dobri in pošteni, potem jaz takšen ne morem biti. Če so oni pravilni, sem jaz povsem zgrešil s svojim življenjem. Če so oni normalni, je z menoj nekaj hudo narobe…

 

Sprva sem se nad jezik spravljal, nad besede, za katere sem bil prepričan, da jim pomen poznam, a kaj, ko pa se je izkazalo, da o jeziku ničesar ne vem. Nato sem se spravljal nad logiko, misleč, da je merodajna za ugotavljanja, a kaj, ko pa mi je izpričala, da so ji pravico do oglašanja vzeli, ker je svet ne more vzdržati. Nato sem se še njih lotil, vendar – če so oni dobri, pošteni, pravilni in normalni, potem mi ne ostane drugega, kot da belo zastavo visoko nad upognjeno glavo dvignem, in vsako jutro po zrcalu sežem, da si nekaj krepkih vanj izpovem, čeprav…

 

Kaže, da je z zrcali nekaj hudo narobe, preveč po-svoje govorijo, pa tudi moje meni mojo podobo lepša. Resda ne do lika nekega svetnika, edino, kar v njem sije, so moji sivi lasje, in brada, a še vedno dovolj, da me v nemiru dvomom prepušča…

 

Kakorkoli že, z nekom je nekaj hudo narobe, in svet zagotovo ni po-moje, ni posledica mojih prepričanj, stremljenj in izkazovanj, pa v negotovosti, zroč v zrcalo, do čudnih odgovorov dospevam, takšnih povsem nesprejemljivih, seveda, a uteho nudečih, še zlasti takrat, ko mi nek zakon negacije negacije omenja, neko formulo, ki me krivde razbremenjuje, ko trdi, da sem neizogiben rezultat kombinacije normalnih njih in normalnega sveta.

Da, če mi jezik tega ne omogoča, mi vsaj matematika gre na roke, zgolj toliko, kakopak, da smem, po pol ure, zrcalo odložiti ter za drobec razbremenjen, samega sebe, kreniti v dan…

Bodi (p)ozdravljen, slepi Svet!

Svet je sestavljen iz samih pravilnih, katerih edina napaka je v tem, da ne vedo kaj je pravilno.

Kako silovito te pogrešam…

Denimo, da nekomu izjavljam, kako rad ga imam, kako močno ga pogrešam, kako vsak trenutek mislim nanj, obenem pa… dneve in dneve mu niti ene same besede ne namenim, da bi mu, denimo, neko sporočilo vsaj, prek telefona, poslal…

 

»Veš, ni bilo časa«, »okoliščine mi niso dopuščale, da bi se oglasil«… kakšna verjetnost pa obstaja, da bi bilo res tako, da v celem dnevu, ki ima 1.440 minut, in v kopici nekih drugih dni, nisem našel ene minute, ene (manj kot) tisočinke dneva časa, da bi se oglasil?! Kakšne morajo biti te »okoliščine«, da mi preprečijo oglasitev?! Mejduš, sem prepričan, da celo Tramp in Putin najdeta krepko več minut zase, kljub vsem obveznostim, ki jih imata s svojima velikima državama! Nemogoče, mar ne, to, da bi nekoga silovito pogrešal, obenem pa tega svojega pogrešanja ne bi izkazal?! Ne, ne, da ne bomo prehitri, dejansko obstaja možnost za nekaj takšnega, pa se ne zmorem oglasiti takrat, denimo…

 

Ko se znajdem v neki puščavi, v kateri ni signala.

Če mi nekdo ukrade telefon, pa do nakupa novega ne morem komunicirati na daljavo.

Če me zaprejo in nimam pravice uporabe telefona.

Če se znajdem v komi, in mi tudi telefon ne more biti v pomoč.

Da, pa tudi takrat, kadar tisti, katerega pogrešam, ne želi, da mu o tem sporočam. V vseh ostalih primerih pa…

 

Opala, skoraj bi pozabil – tudi takrat ne bom izkazoval svojega pogrešanja, kadar dejansko NE pogrešam, pa, iz kateregakoli že razloga, na tistega, katerega naj bi pogrešal, niti pomislim ne.

 

O, seveda, znam se tudi povsem drugače pokazati, pa, denimo, takrat, ko nimam česa drugega početi, in mi je dolgočasno… takrat, ko bi utegnil karkoli, v nekem danem času, sebi pridobiti, in si tega obetam… takrat pa, aleluja, se zgodi čudež! In to prav čudežen, čudast, najbolj čudesen čudež, takrat pa ne samo, da najdem minuto časa, najdem jih, če je treba, tudi deset, in takrat ni prav nobenih »okoliščin«, ki bi mi preprečile oglašanje. Pa izkažem, celo nekajkrat na dan, svoje pogrešanje, ne da bi ob tem vedel, koga ali kaj pravzaprav pogrešam…

 

Ko ne bi dobesedno ničesar vedel o izkazovanjih, med katera sodijo tudi čustvovanja… ko ne bi ničesar vedel o sebi, o svoji psihi, o stanjih, znotraj katerih se zmore znajti, kadar nasprotujem tistemu notranjemu-v-sebi… takrat bi celo zmogel, bržčas, verjeti v to, da… kadar ti gre silovito na smeh, se jočeš, kadar te bolečina daje, se prešerno smejiš, kadar silovito nekaj (ob)čutiš, tega občutenja ne izkazuješ, pa čeprav bi ga zmogel izkazovati, in čeprav te narava dobesedno žene v to, da bi ga izkazal. Ko ničesar ne bi vedel, bi, potemtakem, neresnicam verjel. Ker pa nekaj vem…

 

Da, da, vsekakor, ne bi trdil, da ni moč pogrešati, obenem tega pogrešanja ne izkazovati, vsaj prehitro ne, in brez razlage, katero takole zastavim: nekoč, ko sem se z ovcami ukvarjal, sem bil prepričan v to, da me imajo rade, in to zares, silovito, da bi, kasneje, ugotovil, da – so imele rade tisto, kar so iz mojih rok, ali z njimi dobile, z drugimi besedami: niso imele rade mene, pač pa so imele rade ugodja, katera sem jim omogočal! Pomeni, da so imele rade SEBE, svoje zadovoljstvo… jaz sem jim bil zgolj orodje, pripomoček za njegovo doseganje.

 

Pri bitjih, ki doživijo orgazem, kadar jih fotoaparat posname v bližini »velikih«, pri bitjih, ki »zrastejo«, na mah, kadar srečajo, naključno, nekoga »slavnega«, z njim celo dober-dan izmenjajo, pa da ne naštevam naprej, različne vzroke oziroma gibala, pri takšnih bitjih je psiha malček bolj »zapletena« (še vedno dokaj enostavna, a kljub temu), zgolj v toliko, kolikor se ovce ne ukvarjajo z nekimi manjvrednostnimi kompleksi, pa z neko zavistjo, in podobnimi »odlikami«, a se, kljub temu, na povsem enak način odzivajo, izkazujejo, kot se izkazujejo dobesedno vsa nagonska bitja. Pa…

 

Pri tovrstnem pogrešanju, o katerem govorim v tem zapisu, je povsem enako kot pri njihovi »ljubezni«, ki, vsekakor, obstaja, le da – sebičnost je vselej zaljubljena vase, nase nenehno misli, na svoj nek da-mi-je-lepše, pa se je neizogibno potrebno, pri takšnih podobah živetja, povprašati o tistem koga ali kaj pa imaš zares rad/a, koga ali kaj zares pogrešaš!

 

Kadar neko kavo, povsem bedno zadevo, nepomembno v bistvu, pogrešam, si jo bom ob prvi priložnosti skuhal, ali jo naročil, v lokalu, »moral« ji bom, s tem, dati vedeti, da mi je manjkala… pa da takiste potrebe po dati-vedeti ne bi dal izkazati pomembnejšim stvarem, ter predvsem tistim, ki mi veliko-pomenijo, ki jih imam-rad, na katere nenehno-mislim?! Daj no daj, daj no daj…

 

Ko bi imel ovce vstran od hiše, ko deset dni, ali več, ne bi do pašnika, in nanj, dospel, enkrat samkrat se ne bi oglasile, češ da me pogrešajo, tako pa – čim sem stopil v ograjeno, takoj so mi prihitele svoje pogrešanje izpovedovati. Pogrešanje koruze. Suhega kruha. Dišečega sena. Čohanja srbečice.

In tudi one mi ne bi verjele, ko bi jim rekel, da sicer znajo imeti rade, a zares – samo sebe…

 

Za zaključek: recimo, da je (tudi) ta zapis podoba nekakšnega samo(po)govora. Umnim je namreč moč s krepko manj besedami pojasniti, neumnim pa tudi neštetost zapisov do živega ne pride.

Raje z zidom…

Sila preproste so »resnice«, kjer prek tistega po-moje niso zmožni seči.

 

Z mojimi očmi je, kaže, nekaj narobe, kajti – ko se zrejo v ogledalih, krepko lepše vidijo, kot se zmorejo videti v mojih očeh.

 

Svet je zato tako »dober«, ker so oni tako »dobri«, in tako »pošten«, ker so oni tako »pošteni«. V bistvu so kot žabe, ki ob svoji mlaki samo štorklje potrebujejo…

 

Pregovarjati se z neumnim je enako kot govoriti zidu. Pardon, slabše, zid tiho ostane.

 

Ne maram, kadar se mi zgolj običajnosti zmožni skušajo s svojo neobičajnostjo izkazovati. Takrat namreč ničesar pametnega ni slišati, pa je neumno poslušati.