Smrdeča sreča…

Kjer je dano nemorali,

da povprek gre označiti,

drugemu ni kakor štali,

v njej obrazov ni, zgolj – riti!

 

Rit le z ritjo zna do sreče,

dokler ji, kakopak, prija,

sreči pa je le smrdeče,

s polno govnastega sija!

 

Takšno je povsod zaznati,

v podobah raznoraznih,

kjer ž'vali hite hlastati,

plehkih src in dušic praznih!