Baje
gre pri »umetnem« končanju živetja za umiranje podobno utopitvi, potemtakem za,
kakor pravijo »razgledani« in predvsem sila »uvidevni«, za eno »najhujših podob
smrti«…
Zdaj –
katera oblika smrti je najhujša, o tem ne bi, bi bilo treba vse doživeti in se
šele nato odločati, bi pa le o eni sami »malenkosti«…
Bebci
so, v to ne dvomim, že slišali o posegu imenovanem – narkoza. Ko ti jo dajo, te
lahko pri živem telesu režejo, ti odstranjujejo organe, jih z nadomestnimi
zamenjujejo, a ti NIČESAR NE BOŠ ČUTIL, ker so ti, preprosto – IZKLOPILI ZAVEDANJE!
Z drugimi besedami: ko ti izklopijo zavedanje, takrat ničesar več ne čutiš,
niti tega na kakšen način boš umrl. Takrat si namreč samo telo, neka materija,
prepuščena času…
Da,
zavedam se, ne vem pa, kaj v tem času počne »duša«, tista, kakopak, o kateri
taisti bebci »vedo«, da obstaja tudi brez telesa. A mi je zanjo vseeno, glede
na to, da se z neobstoječim ne obremenjujem.
Aha,
pa še to – gledal sem oddajo, v kateri so obravnavali tovrstno umiranje v
Švici. Nikjer, za en sam trenutek nisem zaznal informacije, da bi tam umiranje
potekalo »več ur, celo več dni«, in tudi nobenega trpljenja, povzročenega s
samim posegom, ni bilo omenjenega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar