Kdaj odpustiti…

Bolj kot imaš nekoga rad, večja je bolečina, katero ti zmore poroditi…

 

Imel sem psičko, terierko. Rada se je igrala s »pedalom« kolesa in je izkoristila sleherno priložnost, ko je nekje zagledala prislonjeno kolo, da je s tačkama tolkla po pedalu in ga tako vrtela. Nekoč se je pripetilo, da ji je tačka zašla med verigo in zobnik, in je ni mogla izvleči…

 

Prihitel sem na pomoč, a brez bolečine ni šlo, kljub temu, da sem pazil, in v nekem trenutku, ko jo je, očitno, preveč zabolelo, me je ugriznila, v roko. To je bil edini primer, v vseh letih najinega sobivanja, da je tako odreagirala…

 

Tudi takrat je pazila, saj so mi zobje, ki so zlahka goveje kosti trli, poleg bolečine, le nekaj ranic povzročili, vendar – takoj, ko je bila tačka osvobojena, je pohitela opravičevati se mi za ugriz. Čeprav ga je izkazala v stanju svoje »neprištevnosti«, povsem mahinalno, nagonsko…

 

Odpuščati ali ne?! Vprašanje, ki nikakor ni odvisno, vsaj meni, samo od tega, kaj je nekdo naredil, pač pa od tega v kakšnih okoliščinah je počel, kako je počel in predvsem od tega, kako je sam to svoje početje doživljal, tako takrat, ko ga je izvajal, kot tudi kasneje, pa – v kolikor pri tistem, ki se s slabim izkaže, ugotovim bolečino (običajno naj bi bila celo večja od tiste, katero povzročiš), to, da mu je dejansko žal storjenega, potem mu zmorem odpustiti, v nasprotnem pa ga zmorem samo – odpisati!