Na plečih ga nosim…

Nosim ga, nosim, ne zmore hoditi,

ga moral nekoč bom v kraj odložiti,

le išče, le terja, ne hvali, bolj bije,

in vztrajno se trudi, da kri mi izpije…

 

Mi dano v zametku, za neko spodbudo,

a v upih, v željáh je hitelo v zamudo,

neredke so padle, da bi zgolj grenile,

in figo kazale, za nos me vodile…

 

Ga nosim, ga nosim, težko z njim je iti,

vse bolj me razkraja, hiti me drobiti,

a tu je, še vedno, še vedno nagaja,

ko me preizkuša, po moje vztraja…