Najslabše
je, kadar institucije obstajajo zaradi samega obstajanja. V takšnem primeru
namreč pričajo o skupnosti, ki posluje na temelju nemoralnosti, dvoličnosti,
laži.
Glede
referendumskega odločanja o pomoči pri prostovoljnem zaključku živetja in/ali
življenja trdim, da je protiustavno, kajti posega v temeljno pravico
posameznika, da odloča o sebi, o lastnem obstajanju, o tem kako ga bo
izkazoval, do kdaj ter predvsem o tem, če bo imel pravico in možnost, da to
obstajanje zaključi takrat, ko ga kot nevrednega spozna.
Pod
domnevo, da sem polnoleten, da mi je priznana opravilna sposobnost in da se
zavedam lastnih misli, odločitev, besed in ravnanj, sprašujem:
1. KDO ima pravico, da me PRISILI
živeti po njegovih mnenjih in prepričanjih?
2. KDO ima pravico presojati o MOJEM
živetju oziroma življenju na način, da mene ne samo spravi v podrejeno vlogo,
pač pa mi v popolnosti odvzame svobodno voljo oziroma odločitev?
3. KDO ima pravico ovirati moje
ravnanje v okvirih etičnega, kdo ima pravico preprečevati mi izkazovanje
pomoči, in me za izkazano pomoč tudi kaznovati, v primeru, da s to pomočjo nikomur
ne škodujem, pač pa pomagam, na temelju ustrezne prošnje, nekomu zaključiti
trpljenje?
Odgovor
na vsa ta vprašanja je en sam – neetična, neuvidevna neumnost! In je, žal, moč
ugotoviti, tako na osnovi tega, da tovrstna problematika sploh pride v sfero »ljudskega«
odločanja, kakor na osnovi referendumskega izida in tudi na osnovi molka
sodnikov Ustavnega sodišča, da je omenjena neumnost povsem samoumeven, »normalen«
pojav tozadevno razvite skupnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar