Marsikdaj
se povprašam, čemu se še sploh zbujam, v kaj se zbujam?!
V
iskanje opravičila lastnega obstajanja, v premlevanje spominov, nekih upov?!
Tako svetli, čisti so bili, a do zadnjega potolčeni…
Ta
teden naj bi počival, in tudi sem, a se prav nič spočitega ne počutim.
Posledica odhajajoče viroze ali zgolj let, ki se pridno nabirajo, da bolj
odštevajo, kot dodajajo. Pa še tisto, kar dodajajo, je večinoma takšno, da bi
raje videl, ko ne bi…
S čim
boš danes dospeval do zadovoljstva, me vpraša vedno, kadar se pogovarjava. Tega
ne počneva pogostoma, in v zadnjem času vse manj…
Zadovoljstvo?!
Ne vem, bržčas bom zadovoljen, v kolikor bom nezadovoljstvo uspel obrzdati, da
mi, preden ležem, ne bo pokvarilo dneva še bolj, kot se dan zmore sam. Bentiš,
nikoli nisem maral sebičnosti, in nikoli nisem menil, da se svet krog moje riti
vrti. Ta njihov da-mi-je-lepo, zaradi njega pravzaprav umazanija sploh obstaja…
Da,
marsikdaj se povprašam, čemu se sploh še zbujam, ko cilja ni, samega po sebi, z
izjemo zaključka, pa ga moram iskati, s silovitim dvomom, da se je upravičeno,
smiselno za njim gnati. Žal, a ne zmorem, pravzaprav ne želim, pasti na raven
želodca, in ostalih, bližnjih mu predelov. Ne, ne želim biti ne kamen, ne
rastlina, ne žival.
Ni komentarjev:
Objavite komentar