Jutranji šok…

Moj bioritem je od nekdaj tak, da sem bolj večerno-nočno bitje in mi je žal večera, da bi se prehitro končal, pa ga praviloma vedno v čas porajanja novega dne zamikam…

 

Ko sem sam, takrat se, običajno, zbujam med sedmo in osmo, danes sem pa zaspal. Nerodna beseda, ta »zaspati«, je med mnogimi, ki pričajo o nedovršenosti, o šibkosti jezika, kajti sama po sebi nima nedvoumnega pomena, da bi bilo takoj moč vedeti, o čem govori. Zaspati namreč pomeni tako preiti-iz-budnega-stanja-v-speče, kakor tudi spati-dlje-kot-je-bilo-mišljeno. Ne, ni odlika, jezika, v tem, da so različnosti z istimi besedami poimenovane…

 

Dokaj svetlo se mi je zdelo, neobičajno, ko sem se zbudil. »Hudiča« pa je bila reakcija, ko sem ugotovil, da je malo pred deveto, čeprav – ničesar dogovorjenega, za danes, nimam, v službo se mi ne mudi, vse, kar imam za opraviti, bo počakalo, in bo opravljeno, obenem pa mi je uspelo nadoknaditi, tako vsaj čutim, delčke neprespanosti, ki so se nabirali, in tudi nabrali, v preteklih dneh…

 

Dobro uro kasneje, kot običajno, sem zastavil z dnevom, dobro uro kasneje zakuril, in do kave dospel, dobro uro manj bo dneva, da bi se v njem spraševal, če je sploh čemu koristil. Razen meni, seveda, ki sem zaspal, da sem se naspal.