Malo jih ostaja…

Ko bi našteval koga vse ne maram,

bolj redki zmogli bi mi še ostat,

da z njimi si trenutke neke čaram,

da vsaj kaj vrednega je v njih iskat…

Po vrsti črtal bi prav vse lažnivce,

goljufe silne, hujše od stenic,

vse poštenjake, jadrne kradljivce,

ki jih priložnost sili v svet krivic…

Sebičnosti pri meni ni prostora,

če koga, sebe rada zna imet,

in pridnost, ki je pridna kadar mora,

mi tudi nič ne zna polepšat svet…

In vsi iz čred, ki mukajo v vrednote,

mi tudi ne gredo v tek čreves,

če že, poslušam raje lepše note,

ki ne poganjajo norosti v njen ples…

Ja, bore malo, malo jih ostaja,

planet primatov mi ne gre v slast,

na njem le škart za škartom se podaja,

na njem vse dobro je samo balast…