Nezmožen jaz…

Jaz nezmožen sem, priznam,

za živet v svinjaku,

nočem, nočem in ne znam,

tam, kjer smrad je v zraku!

Meni čisto je nebo,

zvezdne vse stezice,

da potoki mi pojo,

duše, krošnje, ptice…

Ne, ne znam imeti rad

kar s seboj zasmraja,

meni je srce zaklad,

ne glad kupleraja!

Dolgo, dolgo sem iskal,

da je izpuhtelo,

zrak, le zrak mi je ostal,

upanje uvelo…

Pač, tako je, druge ni,

kjer nagon zasmraja,

mi v spominu čas živi,

v dnevu se razkraja…