Objektivna in subjektivna lakota…

Obstajata dve vrsti lakote, objektivna in subjektivna…

 

Objektivna lakota je fizična, je lakota materije oziroma telesa, je izkazovanje potrebe po hranjenju, po vnašanju tvarin v organizem, da bi le-ta, z njih izrabo, uspeval obstati in obstajati, (pre)živeti.

S to vrsto lakote se izkazuje vse, kar obstaja kot živo, od rastlin, prek živali, do človeka.

Čeprav obstaja povsod in je, kot takšna, značilnost vseh podob živetja, je znotraj nje, kljub temu, krepka razlika, ki se kaže v tem, da je človeku hranjenje nujno-zlo, potreba, kateri je nujno zadostiti, da bi samemu živetju omogočil, da živi, pri nagonskih bitjih pa zna biti ne samo potreba, pač pa predvsem – ugodje oziroma dospevanje do ugodja.

 

Subjektivna lakota ni fizične narave, potemtakem je psihične. Je, v bistvu, eden izmed načinov iskanja samega sebe, v okviru tega tudi razvrščanja sebe znotraj celote, bodisi neposredne skupnosti, v kateri obstajam, bodisi širše.

Rastline tovrstne lakote ne poznajo, vsem ostalim bitjem pa je dana, pri čemer tudi pri tem obstajajo korenite razlike…

Uradno prepoznana žival se s tovrstno lakoto izkazuje takrat, ko opredeljuje in brani svoj teritorij, svoj pašnik ali svoje lovišče. Ta teritorij ji neposredno sicer ničesar ne pomeni, v materialnem smislu, ne ugotavlja njegove cene, da bi z njim trgovala, pomeni pa ji v toliko, torej posredno, kolikor ji neko področje zagotavlja potrebne vire preživetja.

Pri občestvu, torej pri človejakih, je ta lakota nekaj povsem specifičnega, in nezaustavljivega, kajti s kopičenjem nekih materialnih vrednosti v lastnih očeh, in v očeh drugih, dospevajo do neke svoje »veljave«, ne zavedajoč se, kakopak, da dejansko ne gre za njihovo, osebno veljavo, pač pa za veljavo oziroma vrednost njihovega imetja. To-je-moje je temelj njihovega to-je-moja-vrednost…

Tudi človek pozna subjektivno lakoto, a pri njem ta ni usmerjena v kopičenje materialnega, pač pa v preizkušanje samega sebe, v ugotavljanje lastnih zmožnosti, pa se v nenehnem svojem nezadovoljstvu ( = subjektivni lakoti) podaja v tisti to-bi-lahko-še-bolje-naredil, in to počne predvsem na dveh področjih, na področju ugotavljanja (znanost) in na področju tvorjenja (umetnost). In pri človeku ni v ospredju obči to-je-moje, pač pa to-sem-uspel-narediti, to-sem-jaz.

 

Zanimivo je, da je pri uradno prepoznanih živalih moč njih subjektivno lakoto ne samo obrzdati, pač pa celo odpraviti, v kolikor jim zagotoviš pogoje, v okviru katerih bodo dospevale do polnega zadoščanja potreb, v okviru katerega se ne bodo počutile ogrožene.

Pri občestvu takšnega brzdanja ali celo odprave tovrstne lakote ni, kajti vselej gledajo kaj imajo drugi, in vselej bi tudi sami videno, če ne celo več, želeli imeti.

Tudi pri človeku je njegova subjektivna lakota trajna, kajti, dokler je objektivno zmožen tega, vselej stremi k temu, da bi iz-sebe-še-več-iztisnil, da bi še več spoznal, da bi še več ustvaril. In to ne zaradi nekih materialnih interesov, ki mu niti slučajno niso v mislih, ko se podaja v svoje delovanje, pač pa preprosto zaradi tega, ker v občem živim-da-žrem ne zmore najti smiselnosti lastnega obstajanja.

 

In še to – zaradi te subjektivne lakote občestva, na svetu nikoli ne bo mogla obstajati takšna »družba«, znotraj katere bodo vsi dospevali do zadovoljstva in so vse ideje, vsi ideali, vsa prizadevanja popolnoma zaman! Dokler človekov svet ne bo dejansko človekov, do takrat se bo, pač, z živalskimi značilnostmi izkazoval.