Potem pa – nikoli več!

Včeraj in danes sem poslal občutno večino obvestil o iztekajočem se roku, za oddajo prispevkov, namenjenih Rima raji. Jutri naj bi bilo to obveščanje zaključeno…

 

Ostalo mi bo »samo« še sprotno komuniciranje s pošiljatelji, v podobah potrditve prejema poslanega, potem pa branje, nekaj krogov izbiranja najboljših izdelkov, obveščanje o izbranih, pisanje uvodnika za Zbornik in scenarija za zaključno prireditev, »samo« še nekih dvesto do štiristo ur dela, tozadevno družbeno-koristnega, dejansko pa zgolj mene izčrpavajočega. Ni »družbe«, katero bi bilo moč, kakorkoli, in vsaj za pikico, na boljše spremeniti, žal, a je ni, niti osnove za kaj takega ne obstajajo…

 

Kakorkoli že, sproti se tolažim, da je letos poslednjič in, da se kasneje nikdar več ne bom s tem pečal, ne s čemerkoli podobnim. Nikoli! Bom sicer še ostal na razpolago posameznikom, bodisi v podobi nekega svetovanja, bodisi v podobah prevajanja oziroma prepesnjevanja, pa tudi sicer, na drugih področjih, takisto, a to bom z veseljem opravljal, vedoč komu pomagam…

 

Sanje. Da, tudi takrat, ko sem se z zamislijo o Rima raji podal »v svet«, so žarele, polne nekih upov in pričakovanj, da bi se, kasneje, s časom, znašle natanko tam, kjer se je znašla večina mojih sanjarjenj – bodisi v smeteh, bodisi na poti do koša, vendar – kar sem ne samo prevzel, pač pa celo spodbudil, to sem korektno opravljal, in opravil, pa se smem, po petnajstih letih, brez trohice kakršnegakoli zadržka tudi posloviti…

 

Ko bi zarana vedel, kaj dan do večera prinese – mejduš, če se ne bi, v mladih letih, raje podal spoznavat divjino neke Aljaske, ali Avstralije, kateregakoli koščka sveta! Tam so stvari pretežno takšne, kakršne se tudi kažejo.