V katero smer?!

Pravoverni, vselej kleni,

na podalpski senčni sceni,

bog in mati domovina,

krvavica, liter vina…

Naj pred pedri bog nas varje,

razen, če ne gre za farje,

oni, pač, boga častijo

tudi ko ga v rit tiščijo…

Vse južnjake med cigane,

tu le čistost naj ostane,

le za prave naj bo dota

božja milost in dobrota!

Tiste zlodeje, ta rdeče,

s kančkom dobre božje sreče

je do pekla treba gnati,

kuhati jih tam in žgati!

Ali pa, kdo bi ga vedel,

čas sam sebi bo presedel,

porodil z razumom up,

razsvetlil brezdušni strup?!

Spev svetlečemu

O, presvetli, modri sine

srečne mame Domovine,

ki sijoč si še vrh glave

in te žene v višave,

ti, ki snuješ steze nove

za slovenske vse sinove,

še za hčere, ki, sirote,

v duhu božje so dobrote,

o, presvetli, modri sine,

kaj ti še v glavo šine?!

Si rešitelj za težave,

sproduciraš vselej prave,

ko te na karierni poti

kak nemarnež grdo zmoti,

pa mu zlepiš tak značaj,

da odpihnil bi ga v kraj,

tja, k pritlehnim, ki bentijo,

kadar tebe ne častijo,

kaj brez tebe bi počeli,

ko normalno bi živeli?!

Ko ta tvoj preprost naglas

ne bi nagovarjal nas,

nam prodajal neko famo,

pravil, da s teboj imamo

to, kar vselej smo želeli…

kaj, za vraga, bi imeli?!

Kdo ve, morda svetle upe,

ki ne silijo v kalupe,

in uborne umske nade

lažje bi imele mlade!

Odkritosrčna

Mi ne varčujemo. Ne znamo.

Trošimo več kot imamo.

Takšni smo bili in smo še vedno,

zato je ljudem vse bolj bedno…

Mi imamo njivice. A ne sadimo.

Mi le jemljemo, in delimo,

med brati, pa še za sodruge

se najde dovolj, za zasluge…

Prodajamo meglo, že dolga leta,

in v njej obete, za teleta.

In ne drži, da ničesar ne znamo,

iz leta v leto – več imamo!

Kult(k)ura...

Oj, uboga naša Kura,

te prevzela je kult ura,

nekulturni bi te radi,

za modrost krepko premladi,

kaže vsaj močno tako,

pritrdili na zemljó,

in ozaljšali ti lice

z barvo kmečke veselice,

na kateri vince greje,

meh pa pridno d'narce šteje…

Oj, uboga naša Kura,

v irharicah bo kultura,

poleg tiste melodije,

ki nad križem v luft se vije,

s kranjsko, čez pa kislo zelje,

tista pot, ki te popelje

v jodlarijo šprahe tuje,

ki načrt že dolgo kuje

in razteza svoja usta,

da oskubi te, pohrusta!

Tebi, mojemu...

Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza...

Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni...

Utrinek

Kric-krac,
vsak pajac
rad gre danes
za polit'ka,
krac-kric,
kup betic
in med njimi
kakšna - ritka!

Tu in tam,
rad priznam,
se pojavi
umna glava,
tam in tu
pa po zlu
ji modrost
v neznano splava!

In, če smem,
vam povem,
da smo družno
zaostali:
svete glave
bi za krave
z Indijci lahko
menjali!

V krogu življenja

Vse ceste, poti vse so v krogu peljane,
od rojstva do smrti in zopet naprej,
ob njih so prepadi, ob njih so poljane
in listje v prahu in sen golih vej.

Med solze posute so kapljice smeha,
v bridkosti spoznanj se prikrade luč upa.
Po žilah pretaka se vedno več strupa,
pa sreča zasije, ko pot se preneha.