Fuj jakna…

Danes sem nameraval pospravljati razžagane veje. Še včeraj sem načrtoval: ko jo odpeljem in, nazaj grede, opravim v dolini, se preoblečem, pa takoj na delo, kosilo bo že počakalo do večera, vendar…

 

Utrudila me je, malodane izčrpala, v minulem tednu, in danes je, za »poslastico«, zaokrožila »umetniški vtis«, čeprav…

 

Zbudila se je dobre volje, razigrana, nasmejana, in vse do trenutka, ko sva se začela pripravljati za odhod, je čas tako mineval, takrat pa, ko se je bilo treba preobleči, takrat se je dan v hipu postavil na glavo. In prav nič ni bilo v redu, in niti nogavic ji »nisem znal« pravilno obleči, vse do petega poskusa…

 

Ko sva končno uspela, in sem jo vsaj malo pomiril, me je zadolžila, da oblečem Anabelo, njeno lutko. Bog pomagaj, ampak tako skromno so ji hlače urezali, da če jo daš v sedeč položaj, hlače drsijo prek bokov. In tega Mali ni bilo moč dopovedati, nasprotno, znova slaba volja, žalost, upor, solze…

 

Objel sem jo. Čez teden dni bova spet skupaj, sem ji dejal. In spet je za nekaj časa zaleglo, a ne do dobre volje, ko pa je bilo potrebno obleči jakno…

 

Taisto jakno je oblačila ves teden, in vsak dan, pa ji ni povzročala nikakršnih težav, danes pa je postala »fuj« jakna. Kako ne bi, ko pa le nekaj sekund po oblečeni jakni zaklepava vhodna vrata…

 

Pravijo, da je v vsem nekaj dobrega. V to sicer močno dvomim, ampak naj bo. V njenem današnjem obnašanju pred odhodom je bilo dobro le sporočilo, ki je govorilo o tem, da se, očitno, lepo počuti, kadar sva skupaj. A to že tako in tako vem, že po njenem odzivu, in tudi sicer, ko me zagleda po sedmih dneh…

 

Prav nič dobro se zaradi tega njenega sporočanja nisva počutila, nasprotno. Kakor je bolelo njo, tako vsaj je tudi mene. A to je samo najina težava, nikogar drugega, in je še najbolj žalostno, pri tem, da ona za te stvari ni kriva. Jih pa plačuje, in to krepko…

 

Nemočen sem, pri najinih slovesih, ničesar ne morem spremeniti. Pravzaprav – tudi ko bi lahko, ne bi želel spreminjati. V preteklosti sem namreč prevečkrat spreminjal, pomagal iz težav, postavljal na noge in to počel predvsem zato, da sem odkrival sebičnost, pokvarjenost, nehvaležnost! Jebat ga, a tisti, ki imajo zares radi zgolj sebe, tisti so nepopravljivi, pa ti samo uničujejo in uničijo lahko, in takšnih »ljubečih« sploh ni malo, tako da…

 

Mala, se bova morala navaditi, oba, čeprav vem, da se nikoli ne bova znala, in bova morala dospeti do določenih odgovorov, pravzaprav to tebi ostane, jaz jih že poznam, morda bo takrat vsaj malček lažje. Meni ne bo, a bom uteho, kakor to sedaj počnem, še vedno iskal v preklinjanju, katerega sedaj neslišno izvajam, da do tebe ne dospe, nekoč pa ga boš, domnevam, tudi slišala. V preklinjanju »ljubeče« sebičnosti.

 

Drva bodo počakala do jutri. Potrebujem vsaj nekaj ur odmora, tišine, premlevanja…