Nerodna
zadeva, kadar se matična čreda razdeli na več čred in vsaka od njih želi biti
nekaj-posebnega, nekaj več-od-ostalih, pa krene v sila pametna prizadevanja, da
bi to svojo »posebnost«, ta svoj »več« ustvarila, in to počne tudi z – jezikom…
Pasje
življenje, besedna zveza, ki naj bi bila prispodoba za slabo, težko, mučno
obstajanje, prispodoba, ki se nekako ne sklada z občim »pes je človekov
najboljši prijatelj«, a to pustim ob strani, glede na to, da so itak, nasploh »nedorečeni«,
pa se niti s samimi seboj ne zmorejo uskladiti. Se pa zaustavim pri jeziku, pri
njegovih osnovah, koreninah, ki so, groza grozljiva, skupne nekim čredam, ki »nam«
niso najbolj všeč……
Pasje
življenje.
Žival,
ki nastopa v tej prispodobi, je – pEs. Poimenovanje, beseda, katero z
določenimi razlikami izgovarjamo, nekateri s polglasnikom, drugi, denimo na
Štajerskem, z e-jem. Prav, ni sile, a pri vseh se ta beseda zapisuje z istim
samoglasnikom…
VEper,
vEprovo življenje. ZEbra, zEbrino življenje. MEdved, mEdvedovo, mEtulj,
mEtuljevo, lEgvan, lEgvanovo, jElen, jElenovo… skratka – karkoli podobnega si
omislim, in zapišem, povsod izpeljanka obdrži svoj temeljni samoglasnik E, le
pri psu je drugače, pa se v besedi znajde A. Čemu?!
Ker
je izvorna beseda pAs (tako kot, še vedno, na »Jugu«), ker so se prizadevni
tvorci svojega biti-drugačen, biti-več izkazali z nepoznavanjem osnov jezika, z
nerazumevanjem nasploh… kakor se izkazujejo tudi dandanes, ko, denimo, različne
zadeve z istimi besedami imenujejo. In kakor se izkazujejo tudi z »umetno
inteligenco«, ko sploh ne poznajo značilnosti inteligence.
To,
da si pameten, že to je dovolj hudo breme za okolje, da si neroden, tudi, da pa
si ob tem tudi pozabljiv, pa »malenkosti« spregledaš…
Ni komentarjev:
Objavite komentar