Naši odrešitelji...

...in njih um, znanje, zmožnosti, ne nazadnje tudi želje, namere in ravnanja, ter njih aktivni podporniki in sledilci, ki itak drugega, kot slediti, ne znajo, nas zagotovo ne bodo potegnili iz tega, v čemer smo, in kamor so nas, roko na srce, pripeljali. Pripeljali, vendar ne na silo, dobrovoljno smo jim, očitno dovolj umni tudi sami, sledili. Potrošniški, bojda razviti - Zahod!

Ko gledam našo državo in to, kar, kako se v njej dogaja, se porodi prispodoba. Pomislim na kup dreka, ki ga prelagajo zdaj sem, pa spet tja, ga prikrivajo zdaj v ta, drugič v nek drug ovojni papir, celo pentljo prizadevno zavezujejo, da bo vse skupaj ja lepše zgledalo, pa se bodo dodatni znašli, ki jim bodo ploskali in jih po božje, tudi božjastno, častili. Te naše odrešitelje, predvodnike...vendar - kup dreka še vedno ostaja kup dreka, ne oziraje se na to, v kakšen papir je zavit in kakšne barve je pentlja, s katero ga krasijo!

Slaba banka. Ja, super rešitev. Se je kot takšna že izkazala. Namreč, če me spomin ne vara, smo jo že imeli. Takoj po osamosvojitvi smo si omislili "slabo Ljubljansko banko", ji vzeli vse, kar je pozitivnega imela, pa veleumno ustanovili Novo ljubljansko banko de-de...taisto, ki je potrebovala, že po nekaj letih, redne dokapitalizacije. In to zaradi enega samega razloga - ker kup dreka še vedno ostaja kup dreka, ne glede na to, kako ga (za)pakiraš!

Zlato pravilo. Super rešitev! Zlasti v državi, v katerih niti osnovnih pravil ne spoštujejo, v državi, v kateri celo tisti, ki prisegajo na Ustavo in varovanje zakonitosti - kršijo zakone! Od prvega dne. Samo da se dokopljejo oblasti in vzvodov odločanja.

Treba je varčevati. Ja, res je. A varčuje se ne tako, da odprodaš lastne proizvodne temelje, ker potem niti lastnega ustvarjanja nimaš, ne moreš odločati o ničemer, v bistvu, ker odločitev preide v roke novega lastnika. Varčevati z odpuščanjem "neprofitabilnih" delavcev? Tako, kot so raztreščili Litostroj, TAM, Tobačno, Muro...aleluja, ni ga tepca, ki ne bi znal odprodati materialnega, predvsem pod ceno, in vzklikniti tisti "problem je rešen"! A je, kaže, pri nas dovolj tepcev, ki v armadi brezposelnih vidijo - rešitev! Čeprav - slednji brezposelni postane nekupec, nedavkoplačevalec...potemtakem nekdo, ki ne zmore prispevati v krog nenehnega vrtenja, ki se giblje med proizvajanjem-prodajo-kupcem-državo (cesar je nenasiten, naš, vedno!)-zaposlenim. Manjša prodaja, manjša potreba po delovni sili - začaran krog.

Neoliberalni ekonomisti. Odprodati državno lastnino. Ni produktivna, baje. Država ne zna gospodariti, baje...čemu, za vraga, ti neoliberalci kopičijo, če le lahko, svojo osebno lastnino? Če je vlaganje v imetje neproduktivno, predvsem pa - ni je počitniške hišice, ki bi bila cenejša od letovanja v hotelu? Morda vlagajo svoje presežke (le-ti jih, v časih varčevanja, moralno sploh ne motijo, celo samoumevni se jim zdijo!), predvsem pa - na svojem sami, po svoje, gospodarijo!

Uspešni menežerji. Bla-bla-bla. Lahko je biti uspešen menežer, če odpuščaš, kadar zanohta. Namesto da bi nove priložnosti poiskal. Lahko je imeti nekaj tisočakov uspešne mesečne plače, pa še nagrade povrh, če zate delajo tisti, ki jim bodo zdaj še minimalca znižali!

Ne vem, vendar se mi obenem dozdeva, da med te, uspešne, še najbolj, pri nas, po naše, sodijo tisti, ki so prek nekaj noči postali lastniki sistemov. So jih odkupili, na temelju privarčevanega. So delali, namreč, po deset izmen dnevno, pa državi korektno dajatve plačevali, pod enakimi pogoji, kot ostali, do posojil prihajali, pa še nobenega politika ni bilo zraven, ko so oni kupovali, politiki pa drek mešali, da bi jim "svečo držal", za majhno protiuslugo, kakopak. Odkar so, namesto školjk, izumili denar, se baje čudeži dogajajo. Z njegovo pomočjo.

Koliko je že brezposelnih, v tej državi? Katera vlada je bila uspešna, celo bolj od preostalih? Koliko novih delovnih mest je ustvarila država, omogočila, vsaj, njih nastanek? Kateri med našimi politiki so bolj sposobni od ostalih?

Ma, lahko razpravljate, po mili volji, vso večnost, pa jih po barvi, ki vam je ljubša, opredeljujete, jim ploskate, pljuvate nanje, vendar - karkoli boste počeli, pljuvate po sebi! Ni jih! Enostavno, ni! Ne uspešnih politikov, ne uspešnih bančnikov, ne uspešnih menežerjev (pardon, nujen popravek: so, redki, med njimi, in njih zaposleni so, bojda, zadovoljni ljudje), ne uspešnih - cestnih pometačev. Ko bi vsaj slednje imeli, bi pometli z vsemi, ki nam lažne upe prodajajo, sebi pa bodočnost v sedanjosti gradijo!

Ja, res je, in mi je žal zaradi tega, ker tako hudičevo boli, spoznanje, a stanje pri nas me dejansko spominja na - kup dreka, zdaj v tem, drugič v drugem ovojnem papirju! Tako da...

Za odrešitelja se bo izkazal tisti, ki bo poštenosti in etičnosti dovolil zaživeti, pa ki bo trapavost zablojeno obrzdal! To pa se, baje, v tako širokem obsegu, bolj poredkoma dogodi.

Temelji zaplankanosti...3

Nadaljevanje...

Pričakovanja in zahteve omejevalnih združb

Da si ne bi knjiga prislužila slovesa diskriminatornega pristopa, bomo v tem poglavju zamenjali vrstni red in pričeli z najmanjšim, torej s sosedstvom. Ki je lahko v različnih pojavnih oblikah in na različnih razvojnih stadijih, tako kot sosedstvo med fizičnimi in (ali) pravnimi subjekti, kakor tisto, ki se nanaša na razmejitve na dejstva med bolj ali manj neumetelno oblikovanimi umetnimi tvorbami.

Temeljna pričakovanja soseda kot takega so pusti me pri miru, kadar ocenjuje, da bi ravnanja nekoga drugega utegnila (po)seči v njegove interese; pusti me z mirom, kadar ocenjuje, da bi pasivnost nekoga drugega utegnila koristiti njegovim težnjam po uveljavljanju lastnih interesov na sosedovem področju; pusti mir pri miru, kadar oceni, da bo z evidentnim kršenjem obstoječih dogovorov in razmejitev in računajoč na njegovo pacifistično popustljivost, nekomu drugemu uspel odžreti pridobljene pridobitve. Zahteva pa je, v principu, ena sama in bi se jo dalo opredeliti kot trajno pričakovanje, usmerjeno do nekoga drugega, da bo ravnal natanko in izključno ter vselej tako, da se bo potem sosed lahko hvalil s tem, češ kako dobrega (včasih tudi bebavega, nesposobnega, strahopetnega) soseda ima.

Pričakovanja politične stranke in (ali) verske skupnosti niso kaj bistveno bolj zakomplicirana. Svojo naklonjenost in izhajajoče pripustke in odpustke podeljujeta na osnovi pripadnosti slehernega svojega uda, tako v njeni fizični, kakor tudi duhovni obliki, pri čemer umske razsežnosti niso v ospredju, saj so pri takšnih dvonožcih zanemarljivo razsežne. Zahteve pa se, izhajajoče iz pričakovanj, bolj ali manj osredotočajo na pridobitev glasu, prostovoljnega dela in, če je le možno, čim višjega finančnega prispevka. In na neomajno ter brezpogojno zaprisego vrhovnemu božanstvu, v primeru stranke njenemu presvetlemu vodji osebno, v primeru verske skupnosti pa samemu bogu in v njegovi odsotnosti prenašalcem in razlagalcem njegovih misli in svetih resnic.

Pri državi pa je vprašanje pričakovanj in zahtev nekoliko kompleksnejša zadeva, zlasti v času demokracije, ko vsakokratna državna podoba terja vsakokratne in njej všečne izkaze lojalnosti. Kar je opazno zlasti v deželi, v kateri sleherna vlada meni, da je država ona sama in – prav ona!

Naivnost je gotovo ena od kategorij, ki ni le zaželena, pač pa predvsem pričakovana, zlasti v primeru pravljično uspešnih državnih združb, katerih predstavniki tekmujejo med seboj v tem, kdo bo več naložil. Njihovo nalaganje je trajnejši proces, utemeljen na neznanju, nesposobnosti in prepričanju, da je volilna baza dovolj bebava (če jih je že izvolila), da bo brez slehernega zadržka in brez časovnih omejitev sprejemala vse, kar ji servirajo. Poznamo več stopenj naivnosti, ki jih opredeljujemo glede na število primerov, ko se, posamezniki ali skupine ali pa kar večina, znajdejo na ledu. V primeru tovrstne, torej naivnosti naroda, bi lahko zapisali, ne velja trditev, da gre osel le enkrat na led (saj je prav zaradi tega osel, ker bi se v nasprotnem, morda, celo naučil drsati), pač pa je njegova vztrajnost neomejena in se, kot vselej spolzka, konča z bolečim pristankom na trdih tleh.

Trpežnost je druga odlika, ki jo voditelji pričakujejo od (predvsem za nos) vodenih, saj je v neposredni navezavi z že omenjeno naivnostjo in iz nje izhajajočimi zdrsi. Tudi trpežnost sodi med pričakovane vrline, na osnovi katerih si zdaj te, zdaj neke druge vladajoče opcije gradijo podobo vsevedne umnosti, med katerimi v bistvu ni nekih večjih razlik, in si dovoljujejo ne le napačnega odločanja, pač pa tudi napačnih in dvomljivih praks, iz katerih praviloma izhajajo brez sleherne praske. Le-te, praske torej, običajno beležijo navadni državljani, pri čemer jim je v veliko pomoč nizek inteligenčni količnik, zavoljo katerega nenehno upajo v boljše, podlegajo pa slabšemu.

Pravovernost je veščina, za katero ni potrebno biti posebno vešč, saj zadošča praznoglavost in izhajajoče prepričanje, da tisti tam zgoraj že vedo. Pri tem ni pomembno, če se pravovernost udomači znotraj politične stranke ali verske skupnosti ali države ali katerekoli druge interesne dejavnosti oziroma krožka, pač pa je pomembno izključno in samo to, da je resnično tista prava! Pravovernost se izjemno uspešno dopolnjuje z naivnostjo in trpežnostjo in poraja sadove na dolgi rok, saj tako in tako ni pričakovati kratkoročnih odrešitev, zaradi česar je njeno upanje utemeljeno z upom in se utegne izkazati kot jalovo šele tedaj, ko upajoči že zapustijo tosvetna prostranstva. Torej – nikoli.

Razumevanje je izpopolnitev predhodno obravnavane kombinacije naivnosti, trpežnosti in pravovernosti in je njeno delovanje usmerjeno v sprejemanje številnih razlag, ki v skrajnem primeru dopovejo nedopovedljivim, da je, denimo, sredi julija, potem ko je sonce že mesec in pol žgoče žgalo s sinjega neba, končno posijalo! Taisto sonce, kakopak. In to zgolj zahvaljujoč dejstvu, ker je ta in ta (posameznik ali politična stranka ali verska skupnost ali državna tvorba) povedal(a) ali storil(a) to in to. Denimo razbremenil svoj odvodni kanal in takega pihnil, da je pregnalo vse, tudi tiste potencialne oblake v daljne daljave.

Samostojnost je cilj sleherne države, tako ko gre za vprašanje njenega statusa, kakor tudi takrat, ko ji ustreza, da bi bili njeni smrtni pripadniki čimbolj samostojni in se ne bi ozirali proti njenim koritom po pomoč. Samostojnost je resda relativen pojem in v praktičnem svetu soodvisnosti omejeno dosegljiv, čeprav tisti, ki jo pričakujejo, nenehno razlagajo, kako da so prav oni dosegli, da je »naša« država ali politična stranka ali verska skupnost samostojna, tako v svojem obstoju, kakor v sprejemanju odločitev, ki so prav zaradi tega ne le suverene, pač pa najboljše med boljšimi. Samostojnost rada zelo hitro dobi svoje državljanske pravice, kadar se okliče s tega nivoja, tudi takrat, kadar država ali politična stranka ali verska skupnost v bistvu ne ve (dokončno) niti tega, do kod sega oziroma kje so njene meje. Včasih samostojnost mešajo s pojmom suverenost, kar pa večinoma ni pravilno, kar kaže tudi naš primer, ko smo samostojni, dokler gre drugim dobro, in krizni, kadar recesija zagrabi razvitejše od nas, pa postanemo relativno samostojni v suvereni državi z odprtimi mejnimi vprašanji in s sosedovimi mejnimi kiblami na naši zemlji. In obratno, tudi v časih relativne samostojnosti so potrebni naivnost, trpežnost, pravovernost in razumevanje, da ob vseh diktatih iz tujine in ob že omenjenih kiblah suverenost živi s polnimi pljuči.

Za zaključek tega poglavja uporabimo (samo)iniciativnost, ki je reden pojav med veljaki, ki kaj veljajo v državi (ali v politični stranki ali v verski skupnosti) in nekoliko manj reden med rajo, ki se je nekoliko že naveličala podajati predloge, ki jih nihče ne posluša, še manj sliši, zlasti pa je, upoštevaje prepotencirano socialno politiko, ki nas zasipava s svojimi dobrotami v poslednjem desetletju, dveh, zamrla potreba po tem, da bi ljudje odstopali od predhodno opisanih pričakovanj, ki jih sleherni dober, predvsem pa z neba podarjen politik v svojem imenu, kar je praktično v imenu države ali politične stranke ali verske skupnosti izkazuje do ljudstva.

Nadgradnja opisanih pričakovanj, praktično njihova sinteza, h kateri teži sleherno vodstvo, v premosorazmerju s svojimi umskimi kapacitetami, je – domoljubje! Le-to pa je, zlasti v današnjih časih in na naših tleh postalo pravi modni hit, pa ga zaradi tega kaže opisati v posebnem poglavju. Vendar šele potem, ko bomo spregovorili, vsaj na kratko, tudi o zahtevah, ki jih obravnavane združbe izkazujejo do svojih članov. In med katerimi so najpomembnejše plačevanje davkov (ali članarin ali prostovoljnih prispevkov), spoštovanje zapovedanega in oddajanje glasov na volitvah in referendumih. Včasih, v odvisnosti od jasnine (ali temačnosti) v glavah države (ali druge združbe), med temeljne zahteve sodi tudi biti naš ali vsaj in pogojno ne biti njihov. Menim, da je zapisano slehernemu dodobra jasno že brez podrobnejše razlage, pa bi bilo povsem neumestno, ko bi tudi tu žvečili davno prežvečene teme.

Se nadaljuje... 

Temelji zaplankanosti...2

Nadaljevanje...

Oblike (samo)omejevanja

Človek kot žival, ki jo krasi agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti, se je bil tekom svojega obstoja prisiljen povezovati v večje ali manjše združbe, kar je njegova temeljna potreba tudi v današnjih časih. Ko je dosegel raven, na kateri skuša svojo živalskost potisniti v ozadje in si, sklicujoč se na svojo socialno naravo, priboriti najvišje mesto med vsemi mikro in makro organizmi planeta Zemlja. Med najpomembnejšimi oblikami in tistimi, ki igrajo najvidnejšo vlogo vprocesu razkrajanja slehernikove samobitnosti oziroma individualnosti, so država, politična grupacija, kateri tvorno ali zgolj pasivno pripada in sosed oziroma mejaš v katerikoli svoji podobi, da je le med njim in nekom drugim potegnjena neka, čeprav umišljena črta, ki kriče opozarja do kod se sme posegati v tuje.

Najbolje bi bilo, ko bi pričeli z obravnavo naštetih razmejevanj od zadaj, zato se najprej posvetimo sosedu. Sosedstvo, pa naj bo med dvema ali več posamezniki, med mestnimi četrtmi, občinami ali državami, temelji na lastnini. Lastnina ni nujno vselej ustvarjena, lahko je zgolj pridobljena, odvzeta, izvojevana in zanjo človek nima neke posebne zasluge, z izjemo te, da je žrtvoval nemalo svojih sodrugov, ki so s ceno lastnega življenja plačali za to, da se preživeli in njihovi potomci ponašajo z določeno danostjo. Večinoma naravno, pri stvaritvi katere človek ni participiral ničesar. Kar je, upoštevaje njegovo destruktivno naravo celo dobro, saj bi v nasprotnem primeru lastninjenega ne bilo.

Tako si, denimo, ljudje radi lastijo morja, reke in jezera, doline in hribe ter visoke gore, travnike in gozdove ter celo zračni prostor, ki se razprostira nad njihovim kraljestvom. Celo za lastništvo nad živalmi, divjimi, kakopak, se vse bolj potegujejo, meneč, da je nekaj povsem samoumevnega, da je žival, ki stopi na zemljišče, vpisano v zemljiški knjigi pod njihovim imenom – njihova! Težko bi drugače opisali takšna ravnanja, kot z razlago, da so vsa lastninjenja posledica neke nenasitnosti, ki se ne zadovoljuje s tem, da je nekaj dano v souporabo, če že, pač pa vztraja na tistem moje! In, ker so naštete naravne danosti v odmerjenih količinah, medtem ko je, z druge strani vse več lakomnežev, se je pojavila potreba po tem, da se deljeno čimbolj pravično razdeli, ne da bi se komurkoli vzelo in drugemu ne dalo, hkrati pa bi se zaščitilo pred sovražnimi hordami, ki skupaj s pripadniki plemena lastnika izkazujejo apetite po obravnavanem, v nenehni pripravljenosti po sprostitvi lastne agresivnosti, pa je tako nastala združba, ki ji v njeni sodobni formi pravimo država. In katere namen je, poleg organizacije dela oziroma njegove (raz)delitve ter bolj ali (raje) manj pravične delitve pridelanega, krotitev nenasitnosti in agresivnosti ter hkratno zagotavljanje kolektivne in posameznikove varnosti.

Glede političnih strank, katerim bi zlahka pridodali tudi malodane vsa verska združevanja, pa velja, da je njihov temeljni interes obstajati v obliki neke notranje organiziranosti, ki le v najnujnejših točkah sovpada z organiziranostjo na državnem nivoju, zaradi česar se dostikrat izkaže, da obstaja kot država v državi. Z nekimi svojimi normami in pravili in svojim sankcioniranjem in aparatom, ki ga izvaja. Ter z nenehno prisotnostjo širitve lastnega vpliva in odločanja na vso državo, pri čemer se ne bi branile, te združbe, celo svetovne nadvlade.

Vse naštete in temeljne oblike raz- in (samo)omejevanja eksistirajo v miru izključno toliko časa, dokler posameznik v njih spoznava tudi svoj interes (pa čeprav zgolj tistega, ki se kaže v ljubem miru) in dokler spoštuje pravila igre in v zameno za ugodnosti plačuje zahtevan prispevek. Ki je različen, saj se odmerja v odvisnosti od bistroumnosti odmerjevalca, njegove strpnosti in obvladovanja lastnih zahtev in apetitov. In toliko časa, seveda, dokler združba razmejevanja ne zapreti po spreminjanju meja, česar ni moč izpeljati drugače, navadno vsaj, kot na škodo – soseda. Pa naj bo ta sosed sosed kot fizična oseba, konkurenčna politična stranka, verska skupnost ali – država.

Ponudba omejevalnih združb

V odvisnosti od števila interesnih dejavnosti, s katerimi dvonožec oblikuje interes v želji po zapolnitvi lastnega, sicer večinoma praznega življenja, je tudi število združb, v katere se, pa čeprav so omejevalne, vključuje. Izbira je pestra, vendar nizanje različnih odločitev, ki sicer zagotavlja določeno pestrost in dinamičnost, prispeva ne le k manjšanju kakovosti na vseh ravneh, pač pa tudi k temu, da praznina, ki je sicer porodila željo po takšnem naborku, postane le še bolj očitna. Zato je najbolj priporočeno, če posameznik da kaj nase in če ima sploh na kaj kaj dati, seveda, da se združi zgolj v eno, tisto temeljno in pravzaprav obvezno obliko omejevanja, torej v državo. Prostega prostora med posameznimi državami namreč ni, pa se vse in brez izjem kažejo kot nekakšno nujno zlo. No, vsaj na tej stopnji razvoja dvonogih, ki smo ji priča.

Državna ponudba se razlikuje od države do države. V odvisnosti od resursov, s katerimi razpolaga, od njene pripravljenosti po dajanju in, ne nazadnje, od bistroumnosti tistih, ki menijo, da so poklicani odločati v njenem imenu. Da se ne bi zapletli v primerjave med posameznimi državnimi tvorbami bo najbolje, da se osredotočimo kar na domača polja in loge, saj bo tako tudi slehernemu uporabniku teh vrstic, na osnovi njegovih izkustvenih dognanj, če že ne spekulativno-predstavitvenih možnosti tako najbolj jasno o čem govorim. V konkretnem primeru torej lahko ponudbo naše dežele delimo na področje naravnih danosti,področje naravno umetelnih danosti, področje neumetelno naravnih danosti  in področje neumetelnih danosti.

Med naravne danosti štejemo že prej omenjene zadeve. Pri nas, konkretno, Triglav, Blejsko (z otokom vred) in Bohinjsko jezero, Sočo, Pokljuko, Portorož, Otočec, Brdo pri Kranju… Kar nekaj je tega in tudi znotraj teh danosti obstajajo razlike. Če bi povsem preprosto povedali, so nekatere ceneje dostopne, druge nekoliko dražje, medtem ko pri ostalih vlada poseben režim in so dostopnejše zaslužnim in zaslužnejšim, medtem ko morajo običajni dvonožci, kadar se jim nasmehne tovrstna sreča, po njih hoditi po prstih, še posebno takrat, kadar so opravljeni v službene, denimo natakarske, kuharske in podobne oprave. Značilnost teh naravnih danosti je v tem, da nihče zanje ni s prstom mignil, ker pač obstajajo, natanko takšne, kakršne so, same po sebi. Seveda so oplemenitene, včasih celo na izjemno sprevržen način, s stolpi, cerkvami, gradovi, mostovi in pletnami, pa je zanje potrebno izkazati ustrezno odpovedovanje že zgolj zaradi tega, ker obstajajo in ne glede na to, koliko jih kdo uporablja in sploh pozna. Povzdigovanje tovrstnih vrednot sega celo v absurdne višave, pa se zna pripetiti celo to, da se uradno število Slovencev hipoma bistveno zmanjša, sledeč pravilu, da ni Slovenc, kdor se vsaj enkrat ni povzpel na Triglav. In tu, grešnik, priznam, da sem med temi, ki si ne zaslužijo tega častnega naziva, saj mi višave (tudi politične) porajajo občutke slabosti in me celo silijo na bruhanje.

Naravno umetelne danosti so tiste, pri katerih država, vsaj praviloma, ni imela prste vmes, tako v fazi njihovega porajanja, kakor tudi za časa njihovega fizičnega obstoja. Nasprotno, če se je le dalo, je izkazovala v najmanjši meri vsaj nezainteresiranost, če že ni odtegovala svoje naklonjenosti vsem domnevno zaslužnim. Med te danosti štejemo vse pesnike, pisatelje, slikarje, kiparje, arhitekte in druge umetnike, po možnosti tiste velike in največje ter izključno šele potem, ko so se že davno ohladili prekriti z rodno zemljico, na vekov veke jim hvaležno. Pravzaprav gre tu za legalizirano krajo avtorskih pravic, po vprašanju stvaritve teh umetnikov in slehernega med njimi, saj so za njihovo delo v prvi vrsti zaslužni tisti posamezni dvonožci, samice in samci, ki jim po domače pravimo starši ter neposredno, predvsem sorodstveno okolje, ki je kakorkoli pripomoglo k temu, da so umetniki ne le preživeli do svojega ustvarjalnega obdobja, pač pa se prebili tudi skozenj. Zaradi njih, torej teh naravno umetelnih danosti in njihovega nudenja državljanom, država terja dodatno stopnjo spoštovanja in priznavanja svoje domnevne kultiviranosti, če želite civiliziranosti, ki jo bojda izkazuje s tem, da tlači njihove like na svoj denar, jih opeva na ustreznih proslavah, jim postavlja spomenike in si prisvaja njihova dognanja in stvaritve kot neke splošne družbene vrednote in dosežke. Seveda bi bilo krivično, ko bi na tem področju obdelali le del teh naravno umetelnih danosti in spregledali drugega, ki je, upoštevaje sprotno naklonjenost države in njeno izkazovanje priznanj prav tako pomemben za preživetje in soliden obstoj slehernega naroda ter je sestavljen iz menedžerjev leta, raznih mistrov in misic, Slovenke in Slovenca leta, osebnosti leta in kaj vem še koga, skratka iz pomembnih pripadnikov sredine, ki s svojimi prispevki bogatijo njeno bit in ji dajejo nek svojstven pečat.

Neumetelno naravne danosti zajemajo širok nabor aktivnosti in njihovih nosilcev, ki so v nekem širšem merilu zlahka prepoznani po svojem slovesu, zlasti in predvsem takrat, kadar jim navkljub temu slovesu uspe pripraviti prvovrstno in odmevno presenečenje. To so aktivnosti in njih nosilci, ki radi gredo na horuk in zlasti v mejah domačih logov ne izkazujejo neke pretirane stopnje baletnih ali nasploh umetniških znanj, medtem ko v okrilju tujine iztisnejo iz sebe poslednje atome svojih moči in se predstavijo tudi v podobi z nekoliko višjo umetniško oceno. Med te danosti tako lahko štejemo naše športnike, z izjemo redkih izjem, ki sodijo v prejšnje poglavje, in med njimi zlasti tiste, ki venomer obetajo in jim še najvišja mesta niso nedosegljiva, potem pa povzročajo tiste oh in ah vzdihe, češ spet nas je nekdo zafrknil, ker smo revni, majhni, pošteni, neznani in kaj vem kakšni še, vključujoč – nerealni. Neumetelno naravne danosti sicer niso, kakor preostale druge, deležne pretirane pozornosti države, zlasti ne finančne, z izjemo tistih trenutkov, ko država in nje protagonisti presodijo, da si lahko z njihovo pomočjo prislužijo kakšno politično točko, pa ubogemu in po možnosti skakajočemu ljudstvu, tako za dobro mero, ponudijo še svoje nasmejane ksihte in evidentne izkaze odsotnosti posluha, tudi po vprašanju dobrega okusa.

Neumetelne danosti, ki jih država ponuja svojim dvonogim, pa so vse ostale danosti, ki niso naštete v predhodnih poglavjih in se njihova neumetelnost veča premo sorazmerno z rastjo državnih prizadevanj, da bi jih končno enkrat spravila v red. Med te danosti torej sodi sama država, s svojim birokratskim in nikdar dovolj velikim aparatom, s parlamentom v dveh delih, sodišči, vojašnicami, policijo, šolstvom, zdravstvom in še čem, da predvsem ne pozabim omeniti davkarijo, ki je v svoji neumetelnosti tako dovršena, da celo tiste podatke, ki niso bili zbirani za te namene, uporabi za to, da reorganizira davčno obremenjevanje naivnih državljanov. Tudi s temi danostmi država marsikaj nudi in ponuja, pri določenih, resnici na ljubo, vse manj, pri drugih pa, žal, vse več in več – slabosti in kozlanja!

Obravnava ponudbe politične stranke in (ali) verske skupnosti je namenoma združena v isto poglavje, saj nekih bistvenih razlik med obema interesnima dejavnostima in oblikama njunega udejanjanja ni. Obe namreč svojim pristašem ponujata status vernikov in jim razkrivata svete resnice tega sveta, razkrinkavata sovrage in povzdigujeta bogove, nudita določeno moralno, če sta pa na oblasti pa tudi fizično zaščito, celo v smislu nedotakljivosti, možnost prodornega prodiranja po družbeni lestvici, včasih tudi pridobitve neutemeljenih, še posebej pa neupravičenih dobrin, lahko tudi v obliki denarnih sredstev in jim, po potrebi ali pa tudi brez nje razkrivata dejansko zgodovino slovenskega naroda in jih opozarjata na potvarjanje dejstev, zlasti tistih, ki bi utegnila dotično stranko in (ali) versko skupnost predstavljati v slabi, da zapišem nekoliko bolj medli luči. Vsake toliko pa obe, če tako nanese, obljubita in tudi v realizacijo ponudita dejanja in, pa čeprav zgolj verbalna, sproščanja v duhu zdravega, klenega revanšizma, usmerjenega izključno v dobrobit graditvr nekega novega reda, temelječega na spravi in strpnem sožitju vseh demokratov, da so le pravoverno zdemokratizirani.

Ponudbo soseda je lažje opredeliti, kajti načeloma sosed nudi le višek, pa še to, kadar ugotavlja manko.

Se nadaljuje...

Temelji zaplankanosti...1

Že nekaj časa stoji, ne da bi zanimanje vzbudil, rokopis, ki sem se ga odločil, po delih, na ogled (iz)postaviti. Kakopak, v njem ni vodilna tema seks, ali obrekovanje, politično zdraharstvo...nič takega torej, kar privlači povprečno/ega, celo večinsko/ega slovensko/ega bralko, bralca. Nezanimivo, tržno predvsem, branje...

Imam smolo. Sem drugačen. In tudi pišem drugače, predvsem ne tako, kot je ali bi bilo večini všeč. Je pa všeč nekaterim, kar mi zadošča. Zlasti, ker so med temi nekaterimi ljudje, ki mi pomenijo in jih spoštujem. Bolj kot ljudstvo pljuva po njih, bolj so mi ljubi...

Besedilo, ki ga bo morebitni naključnež, morda celo namernež, tu prebiral, morda celo prebral, ne želi biti zgodovinski oris česarkoli, še najmanj zgodovine, razvoja dvonogega bitja. O tem ni veliko pisati, po moje, ker je to bitje, z izjemo tehničnih sprememb in določenih odpadlih delov, ki so ga nekoč "krasili", na stopnji, na kateri se dejansko ne (z)more hvaliti s svojo razvitostjo. Tudi ne želim podajati nekih Resnic in "edino možnih razlag", saj je na svetu že itak preveč bebcev, ki "vedo", vse, pa to razlagajo in kot "sveto vedenje" ponujajo, in še več tistih, ki tem bebcem celo verjamejo. Bog pomagaj, vzdihnem, ob teh in takšnih, če jim je lastna neumnost največji dosežek, ki ga v svojem življenju zmorejo izkaz(ov)ati, potem - naj uživajo! Ne, to, kar tu ponujam, v branje, je zgolj razmišljanje o nečem, kar sam imenujem "dvonožec", pa o določenih zadevah, ki iz tega dvonogega izhajajo. Skratka, gre za, kakor je tudi v samem naslovu izpostavljeno, malce šaljivo, predvsem pikro razmišljanje o "resnih stvareh", skozi moje oči in dojemanja oblikovano, pa bi kljub vsem pomanjkljivostim, ki bi se jih dalo poočitati, težko odstopil od trditev, ki jih besedilo vsebuje.

Pa začnem...

Temelji zaplankanosti ali neresno resno iskanje zrna resnice v resno neresnih stvareh

Uvodna beseda

Svet, kakršen se nam kaže, je v glavah. Nastal v dolgih tisočletjih, ko so spoznanja izpodrivala neznano in vse manj prostora prepuščala nekim nadnaravnim silam in bogovom, ki bi jih dokončna osveščenost človeškega uma utegnila za vselej pokopati.

Do česar pa, zagotovo, ne bo prišlo, saj človeško bitje, kljub (zvečine neizkoriščenim) umskim danostim, po poti razvoja od primitivca do viška domnevnega stvarstva hodi z izjemno kratkimi koraki. Pa ne bo uspelo koristno in v smeri optimalne dovršenosti ujeti čas, ki je že tako odmerjeno dan na razpolago.

Bistvo povprečnega dvonožca krasi več elementov, med katerimi najbolj izstopajo agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti. O agresivnosti je bilo že veliko zapisanega, pa je na teh straneh ne omenjam več, kot je nujno potrebno in zgolj ob obravnavi temeljnih težav, ki (za sedaj še več kot le uspešno) zavirajo človekovo samoizpopolnitev in dosego takšnega stanja, v katerem bo človek kot posameznik postavljen v ospredje in osredje tega sveta. In le kot tak opravičil nakazano možnost, da bi dejansko postal vrhunec med bitji tega planeta. Tudi nenasitnost je več kot nazorno prisotna na slehernem koraku in v slednjem okolju ter kot taka znana in dana vsem, ki nenehno težijo k več in preko celo najširših meja potrebnega. Zatorej tudi o njej zgolj sproti.

Želja po varnosti. Potreba in grožnja hkrati. Izkaz majhnosti in posledica moči. Vsekakor pa temeljna sila, ki razmejuje vse kar se pusti razmejevati in ločuje na nas in vas ter njih. Ter kot takšna pogojuje svoje nasprotje, ki smo mu tekom človekove zgodovine nenehno priča in zanj še nihče ni našel zdravila. Da, prav o tej prvinski želji po varnosti, ki nevede in nehote sili v omejevanja že tako omejenega uma, bodo zvečine tekle besede v tej knjigi.

Človek žival

Zaradi pomanjkanja podatkov je nemogoče z gotovostjo definirati bitje, ki ga spoznavamo kot prvo stopnico v razvoju sodobnega dvonožca. Tako obstajajo trditve, ki bolj kot v sfero dognanj in dejstev sodijo na področje domnev in ugibanj. Do katerih se lahko dokopljemo s pomočjo odkritih drobcev tistega časa, opazovanja življenja drugih bitij in spoznanj, izhajajočih iz sedanjosti, v kateri del populacije še vedno izkazuje neke vedenjske drugačnosti, ki bi jih lahko pripisali prvinskosti, značilnostim, ki so veljale preden je človek samemu sebi pričel razmejevati svet.

Znanstveniki človeka delijo na dvoje. Na naravno in na socialno bitje. In ker je socialnost posledična, vsaj napram naravi kot taki, je moč sklepati, da je na samem začetku človek živel življenje samotarja, ki je iskal različne možnosti in oblike povezovanja izključno tedaj, kadar se je za kaj takega izkazala potreba. Potreba po parjenju, lovu ali zaščiti.

Potemtakem je bil človek v začetku bolj ali manj individualist, prisiljen živeti v okviru lastnih, tako umskih, kakor tudi fizičnih danosti. Za razliko od sodobnega dvonožca, ki so mu zgodovinske okoliščine tisto prvinsko naravnost dobesedno izničile in je zmožen obstajati izključno v tropu sebi enakih.

Trditev o človeku samotarju se da podkrepiti na relativno lahek način. Najprej, upoštevaje osnovno potrebo slehernega bitja po hrani in z dejstvom, da je bil naš prvi prednik, ki je vlekel črto ločnico med seboj in živaljo, vsejed. Človek se je pojavil v času, ko je bilo življenje, tudi rastlinsko, na našem planetu v razcvetu in je bila hrana dobesedno na dosegu roke. Bodisi rastlinje, bodisi mrhovina, žuželke, ptičja jajca in podobno. Zaradi česar ni potreboval združevanja z drugimi, da bi se prehranil. Celo nasprotno, samemu sebi je bil v svojem prehranskem svetu zadosten in je sorodnega odžiralca naravnih danosti prej obravnaval kot neželenega tekmeca in ne kot dobrodošlega sojedca.

Kot posameznik je bil tudi varnejši. Ni se mu bilo treba ozirati na druge in skrbeti zanje, dovolj je bilo, da je pravočasno zaznal nevarnost in se bodisi potuhnil, bodisi jo odkuril na varno. Ki ga je dosegel bistveno lažje, kot bi ga dosegla skupina, pa čeprav še tako majhna, a kljub temu misleča in delujoča na različne načine. Čeprav zgolj v odtenkih, a dovolj, da je bila hitreje zaznana. Teorija o kolektivni varnosti, ki jo mnogi pripisujejo, denimo, ribjim ali ptičjim jatam, v konkretnem primeru odpade, saj človek v svojih začetnih časih ni dosegal ustrezne številčnosti, ki bi mu bistveno povečevala, na račun drugih članov skupnosti, možnosti preživetja.

Skratka, človek, no, vsaj samec človeka, je bil, prej kot združevanju, po vsej verjetnosti nagnjen k samotarskemu življenju, pri čemer je poiskal godno samico zgolj in izključno za potrebe zadovoljevanja svoje sle. Za razliko od samice, ki je bila že zaradi svoje materinske vloge obsojena del svojega življenja preživeti v manjših skupinah. Pri čemer gre soditi, da so bili človeški mladiči ob prvi priložnosti postavljeni na lastne noge in v nek lasten svet. Upoštevaje, da ni dolgo tega, ko je življenjska doba znašala približno trideset let, lahko domnevamo, da se je ta osamosvojitev človeškega mladiča pričela že pri petih, šestih letih njegovega življenja.

Človek je torej, v svoji naravi, individualist. Kar dokazuje nemajhno število sodobnih primerkov, ki so, sledeč lastnemu individualizmu, lahko tudi sebičnosti, če želite, spregledali danosti razvoja in iščejo skupnost zgolj in izključno tedaj, kadar se za to v njih samih izkaže potreba. Bodisi po paritvi, bodisi po pridobitvi določene varnosti.

Človek socialno bitje

Za razvoj nekih čustvenih vezi je potreben čas. Razen vezi med materjo in otrokom, za katero je, zaradi potrebe po ohranitvi vrste, poskrbela že narava. Načeloma vsaj. Da zadeva ni povsem samoumevna dokazujejo tudi aktivnosti, ki jih je človek, že na stopnji kombiniranega, torej  naravno-socialnega bitja, sprejel v obliki norm in predpisov, s katerimi je materi kot taki preprečil dopustnost otrokove zavrnitve. Kar mu je, upoštevaje premnoge primere neprimernega ravnanja (ne le mater) z lastnimi otroci, uspelo v omejenem obsegu.

So združevanja, ki so posledica naravnih sil in tista, ki pa jih je že moč pripisati drugemu, torej skvarjenemu delu človeškega bitja in temeljijo na preračunljivosti. Na čutenju, torej, ki ni usmerjeno v dobro drugih, pač pa teži izključno ali vsaj predvsem v zadovoljevanje lastnih interesov. Takšna ravnanja so, denimo, politična opredeljevanja posameznikov, ki trajajo toliko časa, kolikor nosijo nagrade. Pa čeprav zgolj v občutku nekakšnega trhlega in v konkretnih primerih nič kaj materialno oprijemljivo nudečega zmagoslavja.

Sleherno obilje neizogibno vodi do predvsem številčnega razvoja vrste in s tem posledično do nastanka določenih težav. Če zapišem povsem poenostavljeno. Mobilnost naših praprednikov je bila relativno omejena in je nehote privedla do gostejše naseljenosti določenega področja, s tem pa tudi do boja za hrano. Ali vodni vir, če želite. In kakor se je dogajalo s človekom, se je dogajalo tudi z drugimi bitji, ne nazadnje tudi s plenilci, katerih plen je bil tudi dvonožec. Zapisano je zadostno dejstvo za domnevo, da se je v tistih časih kot osnovna izkazala potreba po varnosti, v obliki bodisi obrambe, bodisi uspešnejšega boja za naravne danosti napram konkurentom. Težko bi namreč bilo trditi, da je človek na tedanji stopnji svojega razvoja občutil čutenja, ki jih danes opisujemo s pojmom starševska skrb. Kar pa še ne pomeni, da samica ni občutila in izkazala prizadetosti ob izgubi mladiča. Ki jo je, ne nazadnje, zaznati tudi pri razvitejših živalskih vrstah še dandanes in jo gre pripisati izključno naravni plati živih bitij in ne socialni.

Kakorkoli že, zahvaljujoč spremembam v naravi je prišlo do tega, da se je dvonogo bitje pričelo združevati v sprva majhne, kasneje pa vse večje skupine. V katerih je odkrivalo določene prednosti, tako po vprašanju zagotavljanja temeljnih pogojev obstoja, kakor, ne nazadnje, tešenja osnovnih potreb telesa, med katere gotovo sodi tudi potreba po rednem občevanju. Kar je moč podkrepiti z dejstvom, da je v današnjih časih rodnost najvišja prav v revnih predelih sveta, pri čemer gre, po vsej verjetnosti, za posledico naravnega gona po samoohranitvi in manj zazavestno ravnanje, saj bi le to bilo, v danih okoliščinah, vse prej kot umno.

Na pričujoč način so nastajale skupine, rodovi, klani, družine in nazadnje tudi narodi in države. In človek se je pričel iz naravnega bitja leviti v naravno-socialno. Tedaj, pač, ko je ugotovil, da združevanje, poleg slabosti, prinaša tudi določene prednosti. In s slehernim korakom na poti združevanja je postal vse manj svoj in vse bolj le delček neke celote, ki je v svoji zaokroženosti mnogokrat stremeča k neki samozadostnosti in ji slehernik predstavlja zgolj in izključno način lastne ohranitve. In tu smo že pri vprašanjih, ki se v pričujočem rokopisu kažejo kot temeljna in jih je moč deliti na vprašanja političnih skupin, naroda in države kot oblik razdeljevanja, razmejevanja in – omejevanja. Tako navzven kot tudi navznoter, v človeku samem.

Se nadaljuje...

Vse je ravno

...kadar se v ovinkih ne kaže...

http://www.youtube.com/watch?v=l0nHbYthcWQ&feature=youtu.be

Koruzni bluz

Auuuuuu...je vse pogostejše petje, v tej ljubi državi, v kateri vsi na vse gledajo, pa vsakdo le sebe vidi. Pa ni nič čudnega, če je celo mišim postalo - dovolj!

http://www.youtube.com/watch?v=HuA41Chfpak

Tam na bregu

Komur prija, naj posluša, komur ne - več je poti v svet...

http://www.youtube.com/watch?v=RqmfrSfHe9Y