Ti, ti, Rigoleto!

Napisal bom serenado!

Da muc Rigoleto

bo mucico mlado

po notah osvajal...

Zdaj tuli, zavija,

do kraja zavzeto,

in spanec razbija,

kot da bi nagajal!

Soseska rohneča,

v luč okna hitijo,

pod njimi pa veča

se zbirka copat...

Čas spanca in sanj je,

prav vsi se jezijo,

je zgolj še vprašanje

kdo stisne mu vrat!

Bo treba hiteti...

Morda blagozvočje

med zvezde posveti,

in vse bo spet prav...

Ja, red mora biti,

in noč čas za noč je,

ne kaže tuliti

v spokoj spečih glav...

Darwin je kriv!

Darwin je kriv,

ker je razkril,

da čarovnija

se polžje odvija,

padel je rep, in zgolel stas,

glava zvečine je zgolj za okras...

Križ in gorje,

kam vse to gre,

kot parodija

razvoj se odvija,

v duši hudič, v srcu vampir,

ni za zveri ne meja, ne ovir...

Darwin je kriv,

ni pojasnil,

da je to - to,

bolje ne bo,

zmožnosti ni, up šel je v kraj,

prosim lepo, v džunglo pridno nazaj!

Za curkom curek v curkovje...

V različnih se podobah svet nam kaže,

v odvisnosti od zmožnosti (v)pogleda,

je reč le reč, jo človek čisti, maže,

v neznanju, ali ker se spreneveda...

Je glisti kup gnoja sij paše svete,

za orla pa navaden, drekast flek,

in kmetu je podlaga za obete,

medtem ko škric ob njem poreče - blek...

Je zvezdnat sij kresnici razodetje,

v njem pohiti še sama biti "in",

metulj pa v soncu obiskuje cvetje,

ko jadra v svetu modrih globočin...

Je stvar zgolj stvar, na sto načinov biva,

nezmožnost pa prav nehvaležen štos,

ki v slabem se za hrbti drugih skriva,

a od zaslug takoj bi zase kos...

Je to tako, kar svet ljudi obstaja,

ker proti vetru, bojda, se ne da,

pa sem ter tja, kot veter se podaja,

človeški rod še curek svoj ravna...

Prek papirja lepotica...

Se sprehaja, sloka, vitka,

v petkah sedem do deset,

pesem miga njena ritka,

vsaj pogledom lepša svet...

kratko krilo komaj skriva,

tisto, kar mu skriti gre,

roj oči se ji razliva,

prav lepljivo, čez noge...

majica bolj za brez veze,

krpica, in trakec, dva,

skorajda na plano zleze

radost moškega sveta...

in tok-toka preko tlaka,

svet hitreje zavrti,

od koraka do koraka

za skrbjo skrb izpuhti...

Sem prav dolgo nanjo čakal,

da zložim jo na papir,

dokler v verz bom z njo korakal,

dalo bo življenje mir.

Ritosmučna

Farizejski ritosmuk,

zgolj cilj šteje, ključen uk,

pot izbiram, da se rešim,

zlahka se na njej osmešim,

ker – kako bi kaj drugače,

ko pa svoje nosim hlače?!

Ja, prav res, so hlače krive,

za vse bedne perspektive,

drugi so mi jih krojili,

v nje me, revčka, namestili,

pa še pred razcvetom jenja

v njih moč mojega cvetenja…

Sicer pa sem biser pravi,

ni da ni v moji glavi,

kreativnost izkazujem,

ko uspešno prepisujem,

in, ko s tokom se podajam

niti malo ne zastajam!

Sem, naravno, poln praznine,

sebi zvest od pradavnine,

in prijazno klečeplazen,

če ne skažem se v prikazen,

spreten mojster sem sleparstva,

skratka, višek tega stvarstva!

Fik-fak...fak

Fik-fak, težek zrak,

fak-fik, spomenik

si lahko zgradi bedak,

ki veruje v svetel lik!

Fik-fak, ped po ped,

fak-fik, več in več,

grabi zase spreneved,

in vse bolj vihti svoj meč!

Fik-fak, čez zemljo,

fak-fik, vse do kraja,

je hudo, kjer ne cveto

v prepoznavanju značaja!

Fik-fak-fik-fak...fak.

Burkenšpil

Vse tisto, kar kane se nam dogoditi,

prav rado se spušča v zabavnosti ples,

ko krene od ust, in naravnost iz riti,

brez glave, za filter, da štela bi vmes...

je človek misleča podoba bedaka

(narava se včasih grdo poigra),

ki čaka na boljše, a sebe dočaka,

iz sebe pa boljše, preprosto, ne zna...

kot pav se raznaša, ponos svoj obznanja,

izniči prav vse, kar v rokah podrži,

življenja je slovnice vešč, pa rad sklanja

ponos svoj, vrag vedi na čem sploh stoji...

kdor k nebu ne more, nebo k sebi vleče,

še zvezde sijaj svoj odlagajo v prah,

ko čeznje nizkotnost ničeva razvleče

pred lastne podobe spoznanjem svoj strah...

uboga dvonoga podoba sveta je,

ki niti računa ne zna izpeljat:

kako to, da sranje nenehno nas daje,

prav tam, kjer zgolj perle žive kot podstat?!