Nizko bi padel, ko bi nizkotnosti z nizkotnostjo vračal.
četrtek, 2. februar 2023
Naj trga, boli…
Naj
trga, boli,
naj vražje
pekli,
vsaj
vem, da sem živ
v osamo
se skril.
Naj
reže, naj rije,
brez milosti
bije,
naj
duša trpi,
vsaj
vem, da živi.
Naj
hlad se razvleče,
v nič
naj me meče,
dokler
so solzé
srce
biti sme.
Bo brez
bolečine,
ko enkrat
vse mine,
ostal
le nek znak:
Živel
je, bedak!
Nikar mi ne govori…
Nikar
mi ne govori o tem, kaj je življenje,
imel sem
ga, in ga živel, a vse mi je pošlo,
ostalo
je obstajanje, in v njem predvsem trpljenje,
medtem
ko sonce davno, davno mi je že zašlo…
Nikar
mi ne govori o neki topli sreči,
ko pride,
pride, da boli, takrat, ko izpuhti,
bedak
je, ki zbuditi drugemu se jo posreči,
čeprav
sebičnost nehvaležna sproti ga uči…
Nikar
mi ne govori o sanjah, ki letijo,
drugačne
moje sanje znale biti so, nekoč,
nič
vseh stvari, ki, prav zaman, praznine svet mašijo,
živele
so dehteč v nebo, in neke zvezde zroč…
Nikar
mi ne govori o upu, ki moč zbuja,
neumno mu
dajati je priložnost brez osnov,
ko mi
odšteva, čas prav nič, za hipec ne, zamuja,
le star
vse bolj, medtem ko dan, prav vsak, je pekel nov…
Nikar
mi ne govori, da je pomembno biti,
in žreti,
piti, in kopičiti zaman-stvari,
če ni
sledi, ki zmorejo po svoje govoriti,
vseeno
je, če si, ali pa te nikoli ni…
Nikar
mi ne govori, ker nisva isti duši,
je tebi
dano mnogo več, četudi te je manj,
jaz
najdem mir, ko bom dospel v objem tišini, ruši,
ko se
znebim prav vseh želja, snovanj, in upov, sanj…
Povešen v tožnost
Povešen
v tožnost, brez moči,
nek cvet,
nekje, izginja,
zamrle
so mu že oči,
in nanj
se tema zgrinja…
Nekoč
je v polnem zaživel,
barvito,
in vonjavo,
in z
blagim vetrcem dehtel,
zroč k
soncu, v daljavo…
Odšteva
čas, odšteva dan,
odšteva
hipec vsak,
vse
manj je upov, vse manj sanj,
in vse
manj je napak…
In ko
povsem bo leči smel,
že davno
bo v pozabi,
prav
vse, kar je nekoč imel,
in
česar več ne rabi…
Povešen
v tožnost, brez moči,
docela že
izžet,
spokoj
si najde v temi,
nekoč
krasil je svet…
Naročite se na:
Objave (Atom)