Človek in žival…

Človek je razumen, pa ve, da je zgolj del celote in se zaveda, da s to celoto sobiva v interakciji, v medsebojni soodvisnosti.

 

Žival ni razumsko, pač pa je nagonsko bitje, ki se niti sebe ne zaveda, kako bi se česarkoli drugega, pa le svoje želje in potrebe ter svoj prav vidi, ki je, kakopak, napačen, a je to ne moti – dokler je za požret, bo žrla, ko pa zmanjka… na tisti čas sploh ne pomisli.

 

Ker se zaveda celote in jo razumno sprejema v vsej njeni pestrosti, je človek tudi uvideven, potemtakem nesebičen in v dobro, v tvorno usmerjen. Če celoti ne bo šlo dobro, potem tudi meni ne bo moglo iti, vsaj dolgoročno ne.

 

Žival se niti lastne pogoltnosti ne zaveda, in je neuvidevna, brez zadržkov, sebična, prepričana v to, da zmore na račun celote sebi jemati. In je tako butasta, da je niti številne lekcije iz »zgodovine« ne morejo pripeljati do drugačnega razmišljanja in ravnanja.

 

Ko človek gradi skupnost, sebe postavi v drugi plan – na prvem mestu je skupnost in za njen dobrobit je pripravljen sebi odvzeti, sebe prikrajšati.

 

Ko žival gradi »skupnost« v bistvu gradi le neko simbiozo, sobivanje utemeljeno na individualnih koristih, pa – dokler ji ta »skupnost« prija, dokler v njej lahko lastni pogoltnosti streže, do takrat jo bo tudi trpela, se ji uklanjala, v njenem večnem daj-damu, da le čim bolj izkoristi danosti, katere ji skupnost omogoča, ko pa jo skupnost postavi na rob, ko več ne izpolnjuje zahtev njene nenehne pogoltnosti, takrat pa… zgodovina pravi, da je za oportuniste značilno tudi to, da znajo popljuvati roko, ki jih je poprej hranila, jo celo odtrgati…

 

Za človeka so značilna načela, pa zmore biti etičen.

 

Za žival je značilno eno samo načelo: da je meni čim bolje! In za to načelo je pripravljena storiti vse, ne oziraje se na karkoli ali kogarkoli drugega.

 

Človek in žival, skupno tvorita »človeštvo«. »Človeštvo«, v katerem niti enih in istih besed ne moreta na enak način razumevati in pojmovati, kaj šele, da bi se na enak način izkazovala, da bi k istemu cilju stremela. In tako bo vse dotlej, dokler žival ne bo izločena iz človekovega sveta, ali pa do tedaj, ko bo prav zaradi te živali vse skupaj hudič vzel. Tretje možnosti namreč ni.