Spet
vetrolom in vsaj trije kakiji so odpotovali v zaman-moja-prizadevanja…
Veter
bije v takšnih sunkih, da me je dodobra potisnilo v pospešen korak, ko sem nosil kosilo v nadstropje.
Obenem pa…
Nevihtno
tudi znotraj. Mala jezna, ker ji v takšnem ne pustim v kuhinjo, po čokolado.
Medtem ko naokoli letijo veje, medtem ko jo zmore sunek vreči po stopnicah, vse
do razbite glave, medtem ko ne vem, če se bo toča usula…
S
prvimi težavami se ne bom obremenjeval – naj raste, kar uspe zrasti, ničesar
novega več ne bom zastavljal. Z vremenom bo namreč iz leta v leto samo slabše.
Druge
sva odpravila, družno, za ceno nekaj minut slabe volje. Tudi one se bodo
vračale, z vetrom ali brez.
Ni komentarjev:
Objavite komentar