Malodane
prepričan sem bil, da je Oliver vprašanje podiranja breze prestavil na
prihodnje leto, kajti september je, začel je z izpitnimi roki, še malo, pa bodo
tudi predavanja, pa bo njegova letošnja prisotnost tu vse krajša, in vse manj
je bo, a me je včeraj, ko je prispel, krepko presenetil, kajti danes je
dogovorjen z nekim možakarjem, »profesionalcem«, ki se s tem ukvarja…
Z
drevesi zna biti hudič, zmorejo biti sila nepredvidljiva. Več kot sto sem jih
že na zemljico položil, a še vedno motorke ne poženem v delo z neko
ravnodušnostjo, brezskrbnostjo, daleč od tega, kajti – nikoli ne veš, če je
jedro zdravo ali, morda, trhlo, nikoli ne veš, če se bo, ob padanju, drevo zasukalo
in kako bo to naredilo, nikoli ne več, kako, kam in koliko se bo odbilo, ob
padcu na tla, pa sem se kar nekajkrat lahko srečnemu naključju zahvalil, za to,
da je podiranje potekalo brez zapletov, enkrat pa sem jih tudi fasal, da so me
kar nekaj časa odrgnine spominjale na trhlost polovice debla…
Konkretna
breza je visoka nekje do trideset metrov, pa temu ustrezno tudi masivna, in v
tem še ni težave, je pa v tem, da se z naraščanjem višine nekoliko krivi, in to
počne prav v nasprotni smeri od tiste, kamor naj bi padla. Kako deluje takšno
krivljenje, to ugotoviš šele takrat, ko je prepozno za popravke. Kakorkoli že,
krivi se v smeri čebelnjaka nekega drugega soseda, ki zanesljivo ne bi bil
navdušen, v kolikor bi mu padlo drevo speštalo zadevščino, obenem pa tudi
telefonske žice potekajo tik pod krošnjo…
Ti »profesionalci«,
praviloma so gozdarji, imajo bistveno več izkušenj, kot sva jih Oliver in jaz
skupaj nabrala, pa se kljub temu tudi njim nesreče dogajajo. In imajo krepko
boljše orodje za tovrstno delo, močnejše žage z daljšimi rezili, učinkovitejše,
pa se utegne pripetiti, da bo ta, ki se bo lotil podiranja breze, deblo tudi razrezal
na ustrezno velike čoke. Pomeni, da bi račun utegnil biti tudi štiristo evrov
in več…
Glede
na to, da mi je že veliko lesa podaril in taisto namerava narediti tudi s to
brezo, sem mu povedal, da bi jaz rad nosil stroške dela tega gozdarja, a me
Oliver malodane ne želi slišati, češ »itak moram rešiti to vprašanje, itak sem
se odločil, da bom raje jaz poskrbel za podrtje drevesa, kot da bi ga, letos že
osušenega, veter podrl, morda celo na čebelnjak, ali prek žic…«, in mu je,
zaenkrat vsaj, bolj malo mar za nadaljevanje zgodbe: to vse je res, a je res
tudi to, da boš les dal meni, in je res tudi to, da se, še bolj kot pri poprejšnjih
tovrstnih daritvah, neprijetno počutim, kajti – ne samo, da mi boš daroval
nekih štiri, pet metrov drv, pač pa boš za to darovanje tudi plačal…
Vem,
sam bi popolnoma enako razmišljal in ravnal, kot Oliver, a je hudič, kajti
vselej mi je bilo krepko lažje dati, dajanje me je radostilo, kot prejemati, pa
vem, da ga bom še skušal prepričati, čeprav vem tudi to, da je za uspeh tega
prepričevanja bore malo možnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar