Levo-desno...

Levo-desno, en-dve-tri,

svet v krogih se vrti,

zdaj temni se, zdaj svetli,

zdaj podira, zdaj gradi...

levo-desno, en-dve-tri,

brez smeri na vse strani,

jutro sije iz noči,

zdaj pa vse samo črni...

levo-desno, en-dve-tri,

po neurju vse diši,

ko napije se krvi,

spet bo čas za en-dve-tri...

Izteka se, izteka...

Izteka se, izteka,

med smetje zgodovine,

v podobicah človeka,

ki majhnost mu je čar,

vzgojenost je prepreka,

divjak se bolje rine,

razlita blatna reka

umaže vsako stvar...

Izteka se, kot mnoga,

namenjeno pozabi,

le nov izkaz blamaže,

le nov korak v razkroj,

dvonoga nrav uboga,

prav vse kar v kremplje zgrabi,

uniči in umaže,

pečat odtisne svoj...

Rodili smo junake, 

v nebo smo jih povzpeli,

a so nam prikazali

zgolj eno samo stvar:

Hudič je, če ne veš, kaj je to "morala", pa ne moreš prepoznavati med ne/moralnim...in je hudič, kadar ti je znan le svet tebi enakih, in te drugačnosti motijo, pa - izbiraš tisto/tiste, ki še najbolj pristajajo tvoji samoumevnosti, tebi samemu.

In danes...danes sreči,

ko čeznje bi hiteli,

češ oni-so-krivica,

ki nam ta svet kroji,

neumnost zlahka spreči,

da enkrat bi dojeli:

pravica je resnica,

SMO VZDIGNILI JIH MI!

V tišini...

V tišini,

le misli, kot mlini,

ki meljejo, meljejo zrnje v drobir;

vprašanja,

in večna iskanja,

ni nove poti, ki ne vodi v nemir;

zlagane

smeri so steptane,

v kalupu življenje ob rojstvu odmre;

ni sreče

brez solze boleče,

ni pesmi svetlobe brez teže teme;

dospetja,

izguba imetja,

v praznino hotenja vsa draž izpuhti;

v koloni,

ob klonu so kloni,

in hrček kolesce v neskončnost vrti...

Vse od jutra...

Vse od jutra, do večera,

od večera prek noči,

dan za dnem se polni mera,

da na koncu - izpuhti...

Vse od jutra, do večera,

kup izkazanih ravnanj,

bolj kot je le zase bera,

bolj te je za druge manj...

Vse od jutra, do večera,

dlan se nudi v dlani,

ne pomaga up, ne vera,

če je sama - omrtvi...

Narava (člove-š-ka)

Domišljavo se drznem vriniti med vse, ki v teh dneh namenjajo razne "poslanice", in primaknem svojo...

Narava kruta je poljana,

iz smrti v njej življenje klije,

stemni se lažje, kot zasije,

požreš, ali pa sam si hrana...

Ni v njej sožitja brez razloga,

vsak dar ima nek svoj račun,

ko pade med zobe, v kljun,

konča prav vsaka se nadloga...

Prelestna kaže se z daljave,

a če pogled primakneš bliže,

nič niso ljubeznive viže,

ki te pospremijo pod trave...

V obilju svetla in pojoča,

a ko dospe na pota krize,

ko kruha prazen svet je mize,

zvečine zlahka - zver žeroča.

In v tem duhu uporabim napotek samega presvetlega, ki so-kroji ta svet, pa pripišem:

Bilo bi lepše, takrat, ko bi za vse "grde" veljal, namesto (v papeževi poslanici omenjenega) "z bogom", tisti preprost - zbogom!

Le jaz...

Le jaz, in nič več...

Brez silnega štetja,

do konca imetja

bi, zlahka, dospel:

zgolj krov nad glavo,

obut po pešpoti,

zazrt v nebo

in zemlji naproti...

Še sebi odveč,

ko volja me prime,

da tkem svoje rime,

dodobra uvel;

nekoč, mladih let,

sem sonce opeval,

sanjaril, da svet

bo drugačen uspeval...

Le jaz. Ni izbora,

nenehno, iz dneva v dan.

Še sebi sem mora,

a takšnega zgolj se imam.

Iz blata - blato

Čudni časi, kaj je vzklilo...

Prek bregov se je razlilo,

zamorilo cvetno trato,

samo blato, blato, blato...

Pobesnela divja reka,

v vsakem valu lik človeka,

kaj sploh drugega naj rata,

če - kipari bog iz blata?!