S časom...

Prek polja vleče se meglica,

in skoznjo sonce sili v dan,

počasi, v kapljicah pronica…

V podobah starih oživela

so leta upov, časi sanj,

v njih pesem, davno onemela…

Brsteče trate, razigrane,

kipele polne so želja,

za čas, ki zna sejati rane…

V grenkobi sreča sme končati,

kadar hiti, da se razda,

a nima komu se razdati…

Številne maske, raznorazne,

in tisti zase, svet vrti,

v zgodbe lažne, hladne, prazne…

Pa zlahka megla se prelije,

prek duše, prek srca, oči,

da le za redke še prisije…

Klon do klona...

Voljna koža, vitek stas,

mejkap preko maske,

ni preprek, ovir za nas,

trčeni do daske!

Onduliran svet razpok,

slavolok praznine,

krog za krogom zre v krog,

preden, krožno, mine.

Teče v čas tekoči trak,

klon do klona v klane,

ista pesem, le drug znak,

žene telebane.

Up se zbuja, in topi,

vselej polna čreva,

več kot nosi Svet ljudi,

Človek bolj sameva.

Obraz

Z obraza znoj znoji se prek oranja,

zarisale so brazde leta v čas,

in v vsaki nek spomin svoj del ohranja,

in v vsaki nek uspeh in nek poraz…

Gredo kot struge sušnega potoka,

počez, navzven in rahlo v vse smeri,

sipine smeha, otiščanci joka,

brez sonca in dežja nebo mrtvi…

Zarisale so dneve in večere,

še jutra, ki so tekla v nek svoj dan,

noči prečute, drobne vse zamere,

ko up ni bil po volji naravnan…

Zakladi skrinje zlate iz meglice,

brez njih zgolj v prazno prazno se vrti,

ni maske, ki budi nasmeh čez lice,

ni maske, ki dež zvabi iz oči…

Besede trpke rezale so v tkivo,

je hlad zamrznil cvet premnogih vej,

odmiralo brsteče je, igrivo,

na poti do neba, in še naprej…

V daljavi zvon za slednjega odzvanja,

že stokrat v mislih sem vso pot premlel,

bi znova vse, in znova vsa kesanja,

in spet razdajal raje bi kot vzel…

Te spečo zrem...

Te spečo zrem, ko joče sveča,

bleščavost ti z obraza lije,

medene sanje zbuja sreča,

ob zvezdi zvezda noč prekrije…

V objem so se ovile trave,

k počitku truden vetrič legel,

še nočne ptice klepetave,

za hipec, dva, je čas izpregel…

Topi se duša ti čez lica,

kot bel oblaček prek modrine,

toplo, povsem do dna pronica…

Brezmejne so neba globine…

če zdaj pokliče me žanjica,

v spokoju čas poln tebe mine.

Pesmi

Obstajajo pesmi za petje, za dretje,

pa za doživetje, in  takšne za smetje,

obstajajo pesmi za lepe, prijazne,

za grde in prazne, za vse, raznorazne,

za upe svetleče, za želje tlačeče,

za žalost solzavo, za spevanje sreče…

Obstajajo pesmi za bolhe, podgane,

ki celijo rane budeč hudobije,

za cvetne in s soncem sejane poljane,

za potok srca, ki v daritev se vije,

za dneve blesteče, večere moreče,

življenje kujavo jih z vetrom šepeče…

Klepoklep

Zbrale so se klepetulje,

obrekulje jezikave,

švigajo iz ust trakulje,

režejo po vrsti glave,

zbrale so se vaške čveke,

sredi mesta, sredi dneva,

in teko neumne reke,

in smrdijo bedna čreva…

Kdo, kako, od kje, iz česa,

zlahka govno muhe zbere,

jezik se v nebesa stresa,

ko perilo tuje pere,

praznoglavo jezikanje,

dan zapolni, ko razjeda,

pravo malo praznovanje

in velika prava beda…

Se vrtinči, prah se dviga,

žabe niso jim dorasle,

zloba iz oči jim šviga,

bodo vse kosti popasle,

jezikajo, to vsaj znajo,

vse po starem, vselej sveže,

če modrosti vse razdajo,

jim za kratek čas odleže.

Vetrič zapiha...

Vetrovi razpihajo listje in prah,

prestavljajo, zlahka, vse, kar je brez teže,

utvare razblinjajo v svojih rokah,

še maska na plano ob vetriču seže…

In sploh ni pomembno, s katere strani,

za množice šteje že to, da zapiha,

pa svet se v trenutku po novem vrti,

ko se med zaslužne vrsti vsak pavliha…

Po modi prav radi, brezmodni pajaci,

ne šteje vsebina, kjer drugi – tam vsi,

zgolj prazno ob praznem, in kraca ob kraci,

največja ničeta pa vrh pogosti…

Ko vetrič zapiha, ušive vse biti

menjavajo mnenja, in držo, povprek,

zavetja poiščejo v novi si riti,

iz leta v leto, iz veka v vek.