Si
predstavljaš, da bi izgradil hišo, pa se čez nekaj let odločil, da boš dnevno
sobo prestavil v garažo, in garažo v kopalnico, pa spet malo počakal, in šel
kopalnico prestavljati pred vhod, da bi vhod na podstrešje pomaknil, pa spet
malo, in bi se garaža znašla v kleti, klet pa na balkonu... domnevam, da bi
takrat, pri polni zavesti, kakopak, ugotavljal o tem, kako imaš smolo, ker ti
je življenje tako čudno hišo namenilo, da si v njej povsem zmeden, pa niti tega
ne veš, za katero kljuko bi prijel, da bi se na školjki olajšal...
Ali pa...
kako čudno bi se izkazoval orkester, kateremu bi, vsi hkrati, seveda, napotila
dajali, češ naj foxtrot zaigra, pa valček, polko, kakšen sirtaki, celo tisto
kekec-na-poskok, in bi ga, v trenutku, za nesposobnega prepoznali, ker nam niti
preprostih glasbenih želja ne bi znal izpolniti?!
Hebat ga,
obstaja čas, ko je treba celo peskovnik prerasti! In vzeti dudo iz ust, pa se
odločiti, in povedati tako, pa nič drugače... in potem naj bi se ta
"tako" natanko tako tudi odvijal, in prav nič drugače, pa bi veljala
neka volja vsaj toliko časa, da ne bi samo sebe smešila, ko zdaj sklepa, da bo
šla notri, malo kasneje, v merilih družbenega časa, pa da bo kar ven šla...
Smo se
odločili za demokracijo? Smo! Resda nismo najbolje vedeli, kako zgleda, ta
demokracija, zares, resda nismo niti najbolj, če sploh, usposobljeni zanjo, a
kljub temu, odločili smo se, in zdaj...
Kadar živim
v demokraciji, potem, pa naj ta demokracija še tako izkazuje odlike svojih
demokratov, torej tudi mene in meni podobnih, ki z njo sobivamo, potem naj bi
veljalo načelo - preglasovanja, odločanja večine. Zdaj, ta večina je relativen
pojem, in je lahko krepko lažje dosegljiva takrat, kadar, denimo, sam zanemarim
svojo pravico, pa se ne odpravim svoje volje oddajati, na volišče... lahko je
zanemarljiva večina, za mišjo dlako, a nikjer ne piše, da tudi takšna - ni
večina. In še manj piše to, da mora biti tudi meni povšeč njena volja,
odločitev, posledično tudi način, na katerega se bo, znotraj skupnosti, tudi
moje življenje odvijalo!
In - v
demokraciji demokratiziram prek svojih predstavnikov. Obstajajo različne
opcije, stranke, ponujajo mi številne izbire, resda so, v bistvu, te izbire
bolj ali manj jalove, meni, podporniku teh strank, in resda bolj za lastne
interese skrbijo, ti, izvoljeni, ker se nikdar niso imeli možnosti drugače
naučiti, a, kljub temu, v demokraciji zmorem lastno voljo uveljavljati le tako,
da svoj glas zaupam določeni - politični opciji. In...
Ja, se
dogaja, da ta opcija niti ni uspešna, še zlasti ne tako uspešna, kot si sam
želim, da bi bila, ker bi potem, z njo vred, tudi sam od tega nekaj imel, in bi
bil zagotovo uspešnejši, kot sicer sem, sam po sebi, vendar: če ni uspešna,
potem, zagotovo, bodisi ni dovolj prepričljiva (s svojo vizijo vrtenja v krog),
in zadostnega števila podpornih glasov ni nabrala, če pa je, dovolj
prepričljiva, in nabere zadostno število glasov, potem ni zadosti sposobna, da
bi lastno možnost izkoristila, in tudi zame, meni, svojemu volivcu kakšno
malenkost odstopila... ampak, spet hebiga, če ni uspešna moja opcija, je pa
tvoja, ali njegova, in prav je tako, menda, saj smo se vendarle ja odločili za
demokracijo, in smo vedeli, menda, takrat, vsaj to, da demokracija poteka na
(pre)glasovanje, in smo vedeli tudi to, da je moč celo papeža spod božje strehe
sneti, ko bi se preveč zafrkaval, kaj se ne bi dalo teh nekih gumpcev, ki se mi
z obeti prilizujejo, in me, vsevednega, resda, a obenem žejnega prek...
česarkoli že prepeljejo... potem, ko so mi najprej sline odstranili, in mi
glad, začetno potešili, kasneje pa ugotovili, da je zmanjkalo celo za -
predvolilni golaž!
Ja, in ker
smo že velika dekleta in fantje, in ker smo najmanj tako resni, in pametni, in
odgovorni, kakor menimo, da smo, potem vemo, kakopak, tudi to, da če smo se že
začeli igrati demokracije, da bi bilo prav, da v igri vztrajamo, ne pa se, po
sistemu "jaz-pa-se-ne-grem-več-smrk-ker-mi-je-peter-lučko-ukradel" ob
vsakem pretresu za žrtve razglašamo, in gledamo, kako bi - kolo časa zavrteli
nazaj, natanko do tja, kjer smo že bili, a smo, čeprav smo tudi takrat, bržčas,
vse vedeli, od tam tudi ubežali...
Seveda,
obstaja pa tudi drugačna možnost , a skorajda dvomim, da bi ob nas, tako
odgovornih, zares obstajala: ta, da kljub vsemu stopimo na igrišče, in
zaukažemo orkestru foxtrot-valček-polko-sirtaki-kekec-na-poskok, pa - kdor
preživi, ta bo drugim (in tudi sebi, znova) - jamo kopal!
