Stara zgodba

V človeka bi upati zlahka se dalo,

saj človek na bolje lahko spremeni,

a kaj, ko človeka je krepko premalo

v grozotni poplavi neštetih ljudi…

Si bog je dovolil stvaritveno šalo,

dvonožnost na čuden način je zgradil,

zvečine po starem je znotraj ostalo,

navzven je dodelal, kožuhe obril…

Nagoni peklijo, in lakota žene,

ne da se ustreči, kjer vsak le želi,

so, bojda, pravice povprek prirojene,

se za odgovornost nihče ne bori…

Pritisneš na gumb, pa po čredah zvrščeni

poženejo sline brezmejne v tek,

pomembno je mi-naše-jaz-moje-meni,

narava se vleče iz veka v vek.

Kamenčkovi

Kamenčkovi so v preporodu.

Vse bolj se glas krvi junači,

in vse bolj čas povesti pači,

mračeč se na nebeškem svodu…

Vse sveto puhla je zadeva.

Po svoje vidi to, kar gleda,

se lastne slike ne zaveda,

Kamenček misli skozi čreva…

Zastal razvoj je prek stezice,

in zdaj nenehno raja v čase

v katerih krožno svet ravna se,

rojeva iz pravic krivice…

So krute logike postave:

če zmoreš zgolj kot gon veleva,

potem v zaman ti čas mineva,

le skačeš sem ter tja brez glave!

Načelnost na dveh nogah...

Navidezno različni bogovi, ki navidezno različne vernike v trenutku poenotijo: bog Funt, bog Frank, bog Evro, bog Dolar... in tudi prehajanja iz enega v druga verovanja niso pretirano težavna, je človeška načelnost zlahka obvladljiva z ustreznim menjalnim tečajem.

Nekoč

Čemu bi pel, čemu slavil,

čemu se svetu veselil,

iz dneva v dan le nova noč,

in žarek bled, tisti nekoč…

Iz teme dan, zaman umre,

rojen zato, da v prazno gre,

nekoč vsaj up je sanje gnal,

dokler še zmogel je in znal…

Zdaj upa ni, ni več laži,

zgolj dan za dnem, na kraj poti,

topot povsod, oblak prahu,

odprta vrata, širom, zlu…

Čemu bi pel, čemu slavil,

življenju moč sem vso izpil,

ko v trnje vodil sem korak,

odrekal sebi sem, bedak…

Iz teme dan, in dan v nič,

vse do neba nič dviga bič,

povešen klas vse bolj veni,

v prekletstvo rojen med ljudi…