Čarovnica Lila

Ima omelo… ki ne leti,

in čepico… ki ne žgoli,

a kljub temu ima moči,

da prav čarovniško se zdi…

 

Ko se ji blag nasmeh razlije,

v duši sonce mi posije,

ko solza steče ji na plan,

mi zapreti oblak teman…

 

Pogled njen, in v očeh sijaj,

pa lažje je, za hipec vsaj,

a ko v radósti gre žgoleče,

dospeti mi je še do sreče…

 

Nje žalost tugo mi budi,

nje skrb me muči, bremeni,

nje pesem up mojih ušes,

v mezincu zmore kup čudes…

 

A ko trmari, se ne da,

takrat je skoraj kraj sveta,

pa skaže se za čarovnijo,

če živci preizkus zdržijo!

Nasmejana jabolka…

… resda tudi v pretečem razkazovanju zob, a vseeno…

 

Tako gospodična je jabolka. Zastavi in obgrize prvo, ki nato – obleži. Kasneje se loti drugega, tretje tudi ni daleč, medtem ko četrto, še najmanj zastavljeno, čaka v kuhinji…

 

Včasih ji smem sadež na režnje dati, in dva, morda tri tudi poje, večinoma pa hoče celo jabolko. In mi ni všeč, da tako počne, čeprav – raje vidim tako obdelana jabolka, pa da vsaj nekaj (domačih) vitaminov poje, kot da, iz protesta, niti ugriznila ne bi.

 

Se trudiva, tudi po tem vprašanju, in nasploh pri postavljanju določenih meja, katere je potrebno poznati, da zmore posamičnost korektno v neki skupnosti bivati. In so te meje pri otroku nujno potrebne, ob primernem načinu in času njih postavljanja, seveda, da ne bi izkoriščal uvidevnosti, dobrote, da ne bi trpljenja povzročal… kakor to zmore sleherna odrasla sebičnost početi. In tudi počne, vselej, vsepovsod, a je pri njej nekoliko lažje – ko ugotoviš parazita, preprosto, izženeš ga iz svojega življenja, in to za večno narediš, kajti govno… lahko se potuhne, prilizne, za masko skrije, kadar mu interesi tako velevajo, a v ne-govno se ne more spremeniti, potemtakem – ko se enkrat kot govno izkaže, si zasluži samo to, da ga vselej govnu ustrezno obravnavaš!

Še iščem…

Iskati?! Da najdeno bi obžal'val,

da bi preklel, ker sem iskal

kjer, v govnih, vrednega nič ni?!

Čemu bi še naprej iskal,

ko pa do kraja sem spoznal

ves smrad živalskih vseh »ljudi«?!

 

Saj bi iskal, pot do miru,

ko ne bi trud mi šel po zlu,

ob vsem kar zmogel sem dognati!

Pa iščem le še nov način,

da zmogel govna vsa bi z njim

še bolje opsovati!

Homo Sapiens še obstaja!

Homo Sapiens, razumsko bitje, EDINA podoba človeka, še vedno obstaja! Resda v ščepcih, med milijardami primerkov »sodobnega človeka«, križanca med človekom in živaljo (Neandertalcem), nagonskega, ne-razumskega bitja, a obstaja! In je, po vsej verjetnosti, ena izmed najbolj ogroženih vrst, v poznanem nam svetu, pa čeprav gre izključno pripadnikom Homo Sapiensa zahvaliti za CELOTEN in dejanski NAPREDEK, in zlasti tisti na področju sobivanja, v podobah raznih norm, tudi pravnih, čeprav…

Prav ta napredek je dejansko ogrožan in izničevan prav s strani »sodobnega človeka«, nagonskega bitja, katerega »krasi« (poleg ne-razumskosti, seveda) sebičnost, in večna pogoltnost!

Da, »sodoben človek« ni nič drugega kot običajna laž, in dokler ta laž ne bo prepoznana, in dokler ne bo deležna ustrezne obravnave, dotlej se bo človeški svet samo proti svojemu koncu vrtel, vse hitreje, vse bolj prepričljivo.

Trma

Ne vstati, ne kreniti,

ne v rokave dolge iti,

ne se v žabah otopliti…

ne podal se je množiti!

 

Vsaka prva ne se sliši,

vsaka druga le vztraja,

demokratično v hiši,

trma ne želi do kraja…

 

Tata prosi, moleduje,

kup besed v razlage zlaga,

v gluho stran dopoveduje,

nič, vsaj zlahka, ne pomaga!

 

Čas se noče zavrteti,

želje se brezupne zdijo,

živci prav lepo napeti,

in po malem se iskrijo…

 

Dvigam že zastavo belo,

taktika goré premika:

»Naj ti sami bo veselo,

jaz grem v kuhinjo, in pika!«

 

Ne bi pustil je, seveda,

še premajhne je glavé,

a prepriča jo beseda,

trmi oslabi nogé…

 

In potem… naprej, veselo,

dolg se kaže najin dan,

s trmo vse se je začelo,

s trmo pojde vse do sanj.

Srednje (s)pet…

Iz lisice nikoli ne-tatice ne narediš, iz človejaka nikoli moralne podobe.

 

Če zna osel z repom izkazovati »umetnost«, čemu je ne bi znal bedak s fotoaparatom?!

 

Za večino knjig je škoda papirja, za večino računalniških izkazovanj elektrike.

 

V moralnost me nihče ne more prisiliti, moralnost si sam zapovedujem.

 

Cilj jim opravičuje sredstva… kadar ni sredstev pregona v bližini.

Kot človek prebiti!

Od zibke do truge,

le hipec vmes,

pretežno zgolj kuge,

bolj malo nebes,

če z njive sejane

vsaj ščep gre v dan,

da v času ostane…

bilo ni zaman.

 

Živeti živetje,

brez cilja hoditi,

le žreti za žretje,

le biti za biti,

smrdeča je reka

iz samega blata,

poraz za človeka,

zgolj časa potrata.

 

Stopinja ne laže,

če v kamnu ostane,

na trnovo kaže,

na bol, in na rane,

in več je hudiča,

in bolj ti je kleti,

se lažje izpriča,

da smel si živeti!

 

Od zibke do truge,

z neba pa do pekla,

ni večje zasluge,

ki v siju bi tekla,

kot v čistem živeti,

in zvezde bodriti,

še dobro početi…

kot človek prebiti!