Prepričani so v to, da moraš nekoga osebno (fizično)
sreč(ev)ati, da bi ga (s)poznal. Pa še takrat, ko menijo, da poznajo, jih kaj
preseneti...
Daleč, daleč, tako zelo daleč od resnice! Srečanje,
samo po sebi, sploh ni pomembno! Je le ena izmed oblik spoznavanja, nikakor pa
ne edina. In tudi, če nekoga srečaš, pa nenehno molči, in sedi pri miru, o njem
ne boš ničesar izvedel. In boš o njem izvedel same NEverodostojne informacije,
v kolikor ti ga bodo opisovali večinski...
Za spoznavanje je potrebno to, da nekdo - odpre usta.
Da, že to zadošča, povsem, tudi takrat, kadar “usta odpre” tako, da ga ne
slišiš neposredno, pač pa ga poslušaš prek besed, katere (za)piše. Prek
izgovorjenega in zapisanega namreč zlahka razbiraš posameznikova stališča, in
prek njih zlahka ugotavljaš...
V prvi fazi o tem, koliko zares ve, in koliko se mu
zgolj dozdeva, da ve. Skratka, ugotavljaš njegovo dejansko ne/znanje (dejansko
znanje je le tisto, ki je uporabno v praksi!).
V nadaljevanju, skozi “izmenjavo mnenj”, izveš,
koliko, če sploh, je dojemljiv, koliko, če sploh, je zmožen razumeti in
akceptirati nova dejstva. Torej izveš, posredno, o njegovih umskih zmožnostih.
Potem izveš, ko dlje eno in isto temo obravnavaš, o
tem, ali so njegova stališča trdna, ali pa jih, o isti stvari, spreminja, jih
prilagaja spreminjajočim se okoliščinam. In na osnovi tega izveš, če je
načelno, ali zgolj nenačelno bitje. Če je načelno, potem zmore biti etično, če
je nenačelno, potem - se mu o etičnosti niti sanjati ne more! In na osnovi
vsega ugotoviš, zgolj posledično, če je razumsko zasnovan, ali zgolj nagonsko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar