… in še
manj temelj kreativne ustvarjalnosti. Poglejmo, zakaj.
Najprej
ugotovimo, kaj je tisto, kar vleče ločnico med človekom in človejakom. Po
uradni definiciji je to – razum. Z drugimi besedami, razum je značilnost
človeka, ne pa tudi človejaka (zaradi česar je le-ta povsem nagonsko bitje, ki
zmore biti, v posamičnih, povsem konkretnih, praktičnih zadevah, tozadevno
naučen v »razumevanje«, in prav nič več).
Kaj je
to biti razumen? To je razpolagati z zmožnostjo SOČASNEGA abstraktnega
in konkretnega mišljenja, ali, če povem drugače, zmožnost tega, da razmišljaš o
neki(h) konkretni(h), posamični(h) vsebini(ah), obenem pa si lahko predstavljaš
neke širše (in REALNE!) okoliščine, znotraj katerih to/te posamičnost(i)
umeščaš v smiselno celoto. In kakšna je, ta, smiselna celota? Preprosto:
takšna, da ustreza dejanskim stanjem, potemtakem takšna, da jo je moč
preizkušati, preverjati, potrditi… v stvarnosti! Na način, na primer, t. im.
pravil, ki so zgolj opredmetenje naravnih zakonitosti, na osnovi katerih
dobesedno vse funkcionira. Da pa bi zmogel izkazovati takšna stanja, se MORA
človek ZAVEDATI tako svojih misli (razmišljanj) in ravnanj, kakor, obenem,
dejanskih stanj, potemtakem povsem objektivnih okoliščin, znotraj katerih živi.
Zdaj pa…
Razmisli:
če je nekdo, denimo, alkoholiziran, je zmožen »trezno«, objektivno ustrezno,
razumsko delovati? In, še huje: v kolikor bi bil taisti zadrogiran, bi bil
zmožen, v blodnjah (ne v domišljiji, ki jo lahko nadzorujem, usmerjam, vanjo
umeščam dejanske zadeve… skratka, JE POD MOJIM NADZOROM!... dočim imajo blodnje
v nadzoru mene, so izkaz povsem »odštekanega« delovanja možganov…) karkoli
tvornega domisliti, kaj šele narediti, npr. zapisati… da bi bilo podobno neki
zaokroženi, smiselni celoti?
Poglejmo,
za primer Cankarja, njegovo pisanje. Po občem prepričanju je bil »pijanec«, in
je najbolje (oziroma dobro) pisal takrat, kadar je bil – »pijan«!
BEDARIJA,
takšno mnenje, izkazujoča popolno nezmožnost razumevanja česarkoli, tudi stanj,
kakršna je alkoholiziranost. Pa nekoliko podrobneje…
Prvo
dejstvo: Cankar je izrazito, umsko, izstopal iz občestva, bil je razumsko
bitje!
Drugo
dejstvo: zaradi svoje razumskosti je bil, če uporabim konkretno besedo, za opis
njegovega, bolj ali manj konstantnega, (razpoloženjskega) stanja, nekoliko »zadrt«.V
bistvu je trpel za določenimi psihičnimi okvarami, povzročenimi prav zaradi
taistega občestva/človejaštva, ki ga je, v njegovi rani mladosti, pri/sililo v
svoje miselno-ravnanjske kalupe, zaradi taistega občestva, ki, tozadevno,
Cankarja časti, medtem ko je le-ta, Cankar, to občestvo tako težko »prebavljal«,
da je…
Tretje
dejstvo: potreboval določeno stopnjo alkoholiziranosti (dospetja v stanje
vinjenosti, torej rahle opitosti), da se je lahko čustveno sprostil, in s tem
sprostil tudi zavore, ki so mu sicer branile uspešno izvajati to, kar je
izvajal, pisanje. Vendar je bil Cankar v stanju vinjenosti ŠE VEDNO PRISEBEN,
vedel je, kaj in kako počne, pomeni, da je, tudi takrat, imel pod nadzorom
lastne misli in ravnanja!
Zdaj pa
takole: poskusi se napiti, in poskusi »pijan« zapisati eno samo stran, v
zvezku, na primer, o tem, kako si preživel dan. Poznaš dovolj besed, s katerimi
načeloma to zmoreš narediti, slovnične opredelitve ne bomo šteli kot nek
poseben (omejevalni) element, pa – izvoli… potem pa, naslednji dan, ko boš spet
(in vsaj domnevno) »pri sebi«, skušaj lasten zapis prebrati, in – če boš uspel vsaj
razbrati čačke, ki jih boš ustvaril, boš dosegel lep uspeh, če pa bodo te čačke
tvorile neko smiselno celoto, potem boš že v fazi čudeža!
In,
pomisli, vsaj malo, o tem: kadar je nekdo pijan, takrat se ne zaveda tega, kar
počne. Ne zaveda se v času svoje pijanosti, še manj se zaveda (oz. pomni)
naslednji dan, ko mu moraš povedati o tem, kaj, kako je počel!
In
povsem enako je s preostalimi drogami (da, tudi alkohol je droga), s tistimi
substancami torej, katere občestvo pod tem izrazom pozna!
In, če
se povrnem k Cankarju: v kolikor ne bi bil razumsko bitje, potem sploh ne bi
zmogel tega, kar je, zmogel, in potem bi bila njegova stališča (tudi in/ali
predvsem tista, ki jih je imel o »narodu«) povsem drugačna, bi bil bolj »narodu«
ljubeznivo razpoložen!
Pomeni,
da mora obstajati razum (objektivna danost, zmožnost sočasnega abstraktnega in
konkretnega mišljenja), da lahko (katerakoli) droga, v skrajno odmerjeni
količini (uporabe), ZGOLJ SPROSTI ČUSTVENE ZAVORE, nikakor pa sama droga NE
ZMORE PORODITI TISTEGA, KAR OBRAVNAVAMO POD KREATIVNOSTJO!
In, še
bolj drugače: droga lahko, v kolikor ji zares prepustiš vlogo tvorca, samo do
takšnih stanj privede, kakršna so značilna za umobolne! Ti sicer (tudi) vidijo
vse, kar jih obkroža, se, na nek svoj način, le-tega celo zavedajo, obenem
vidijo tudi tisto, česar ni, ampak – neke trezne, realne, razumske presoje
vsega naštetega pa niso zmožni, zaradi tega tudi niso zmožni samostojnega
soočanja z objektivnimi dejstvi! Potemtakem tudi niso zmožni tega, da bi »kaj
pametnega naredili«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar