Uvodoma,
na samem začetku, pojasnim, da ko zapišem »cviliziran«, ne izkazujem površnosti
v zapisovanju (posameznih) črk, pač pa namenoma ne uporabim termina »civiliziran«
(s prvo črko »i«, potemtakem), kajti civiliziranost je stanje, ki ga, vsebinsko
gledano, nagonsko bitje – NIKDAR ni zmožno zares doseči, kaj šele izkazovati!
Da
pojasnim naslovno vprašanje, oziroma odgovorim nanj, najprej uporabim primer(e),
kakršne(ga) sem imel priložnost videti neposredno, v živo, v, na primer,
Beogradu, za kakršne sem slišal iz nekaterih drugih mest, o kakršnih sem
gledal, v okviru določenih poljudno znanstvenih oddaj, ki, med ostalim, tu in
tam spregovorijo tudi o živalih, bivajočih v »urbanih« okoljih (tudi o,
načeloma, tistih »divjih«, ki, v zavetju noči, križarijo po mestnih ulicah, saj
na njih krepko lažje prihajajo do hrane, kot v svojem naravnem okolju).
V času,
ko je bila Srbija odrezana, tudi in predvsem ekonomsko, od preostalega sveta,
so tam vladale zelo hude razmere. Mnogi niso imeli niti toliko sredstev
(možnosti), da bi dospeli do osnovnih življenjskih potrebščin, in med njimi so
bili tudi takšni, ki so imeli – psa. In med temi, lastniki psov, jih je bilo
nemalo takšnih, ki so psa (ker zanj niso mogli skrbeti, niso imeli denarja ne
za pasjo hrano, ne za veterinarsko oskrbo…), preprosto, spustili »na ulico«.
Tudi
sama država, kot taka, je bila v podobnih (finančnih) škripcih, in je bilo
absurdno pričakovati, da bi zmogla poskrbeti za ustrezna pasja zavetišča, za
skupine, ki bi, ustrezno opremljene, te pse (po)lovile z ulic. In so bili psi,
enostavno, prepuščeni sami sebi. Kaj se je zgodilo?
Začeli
so se združevati v krdela, le-ta so si prilastila določena območja (in jih
branila pred vsiljivci), znotraj katerih so iskala hrano. Dobro, bili so tudi
takšni, ki so zmogli tem živalim (vsaj skromno) pomagati, pa se je našel kak
kos starega kruha, ali česa drugega, in psi so dobro vedeli kje in kdaj morajo
pričakati te posameznike. In so bili do njih strpni, so jih sprejemali za svoje
(kako jih ne bi, ko pa so od njih dobivali hrano, in pozornost?!). Za vse
ostale pa je veljalo – bolje ne iti skozi ta in ta predel, ker se utegne pripetiti,
da te bodo psi napadli…
Da,
tozadevno socializirane (v odnosu do dvonogega prebivalstva mesta) živali so, s
časom, izkazale to, da so, in da vedno bodo, v svoji osnovi – živali, nagonska
bitja, bitja, ki, kakor lev, v svoji sitosti nikogar (vsaj načeloma) ne
ogrožajo, ko pa postanejo lačna, celo sestradana, takrat pa, povsem skladno z
njih zasnovanostjo, ne poznajo nikogar drugega, razen sebe, in morebitnih
tistih, od katerih pričakujejo koristi.
Če se
da to prenesti v okvir človejakov? Sam mislim, da zlahka, vsakomur, ki pa o tem
dvomi, pa priporočam, naj si ogleda kakšno oddajo, dokumentarno, ki govori o
tem, kako zmore večinsko prebivalstvo navdušeno pozdravljati tudi t. im.
okupatorje, kako zmore, za lasten dobrobit, z njimi sodelovati, jim pomagati
(jih, s tem, podpirati), in kako, zlahka, po tem, ko ti okupatorji »potegnejo
kratko«, znenada – nihče ni ničesar vedel, o tem, kaj se je (pred njihovimi
nosovi, med njimi, celo z njih aktivno pomočjo) dogajalo! Ali pa skok k TV
poročilom, in pogled v različne predele sveta, na katerih poprej (in bojda)
potlačeni, sedaj, ko so tlačitelje premagali, izkazujejo lastno podivjanost.
Ali bi bilo bolje reči – zverskost?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar