Verovanje kot posledica (izkaz) umske nezmožnosti

Svet, v katerem si, bojda, vsi prizadevamo dospeti do resnice, še huje, svet, v katerem, bojda, vsi poznamo resnice ( = vemo o njih), se izkazuje kot svet, v katerem VSAKDO PO SVOJE »razumeva« (potemtakem tudi vsakdo po svoje dospeva do ugotovitev) in (posledično) »ve« o resnici, ČEPRAV SO POSAMIČNE VSEBINE VEDNO SAME SEBI ENAKE, SE VEDNO (v odvisnosti od svojih značilnosti in v okviru SPREMINJAJOČIH SE OKOLIŠČIN) ENAKO IZKAZUJEJO, kar pomeni, da bi jih, načeloma, MORALI  VSI ENAKO RAZUMEVATI ( = vedeti o njih), KO BI BILI VSI – RAZUMEVANJA ZMOŽNI!

Daleč od tega, da bi svet, katerega tvorimo, temeljil na resnici! Nasprotno, absolutna večina ugotovljenega so zgolj »resnice«, neka povsem subjektivna (od – objektivnih, samih po sebi obstoječih – dejstev neodvisna) »spoznanja«, dočim so redke (v odnosu do celote) tiste ugotovitve, pri katerih se VSI strinjamo, in do katerih lahko dospevamo na povsem preprost način, na temelju čutnih zaznav (denimo: vsakdo VE, in pravilno ve, da voda teče po bregu navzdol, in da to počne VEDNO… RAZEN takrat, kadar je zamrznjena… razen takrat, kadar človek poseže v njeno izkazovanje, in jo s črpalko potiska navzgor… razen takrat, v nekih redkih primerih, kadar se, zahvaljujoč vzgonu, z nekega brega spusti navzdol, in se potem – za nekaj časa in za neko razdaljo – zažene na sosednji breg). Pa – ker so tudi preproste vsebine ZGOLJ neka OBJEKTIVNA DEJSTVA, in ker so zgolj-neka-objektivna-dejstva dobesedno VSE vsebine, ki obstajajo (in s katerimi se soočamo, jih spoznavamo in, večinoma, le »spoznavamo«), potem bi, posledično, VSI morali enako vedeti o VSEM (o vseh resnicah), ko bi bilo zgolj od dejanskih stanj teh (posamičnih) vsebin odvisno naše vedenje (poznavanje, razumevanje). In, ker temu ni tako, ne ostane drugega, kot to, da ugotovimo – da vsi NISMO zmožni razumevati objektivnih dejstev!

Tu ne bi načenjal občega prepričanja, da je razumevanje-posledica-(pred)znanja, kajti že samo ko pomislim na tiste, ki so »okrogle zemlje« odkrivali (naravne zakonitosti), takrat se zavedam, da NISO temeljili na naučenem (na nekem občem »znanju«), in se zavedam, da je to naučeno (to obče znanje) NAPAČNO razlagalo določene zadeve (pomeni, da teh zadev NI razumevalo!), pač pa so do odkritij dospe(va)li IZKLJUČNO ZAHVALJUJOČ SVOJI ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA DEJSTEV ( = ugotovitve nečesa, prepoznavanja tega nečesa = ugotovitev KAKO, KDAJ, ZAKAJ… se izkazuje tako, kot se), zmožnosti, s katero absolutna večina, pač – ne razpolaga (ko bi razpolagala, potem bi Zemlja ne potrebovala tisočletja, da se je smela v okroglo spremeniti)!

Ko pomislim na to, da niti dejstev o SAMIH SEBI NE POZNAMO, ne vemo o njih (vsesplošno prepričanje o tem, da smo-vsi-ki-hodimo-po-dveh-se-oblačimo-komuniciramo-z-besedami ljudje, JE NERESNICA, zlahka dokazljiva že na temelju genske strukture = sestavljenosti iz genov človečnjaka in človeka), takrat mi je povsem razumljivo, da je obča veljavnost resnice – nedosegljivo stanje (kako boš vedel o nečem/nekom drugem, ko pa NITI SAMEGA SEBE NE POZNAŠ?)!

Čemu ta uvod? Preprosto: zato, ker je že v njem, in, resda, na posreden način, pojasnjeno to, kako dospevamo do verovanja. Vendar, pojdimo po vrsti…

KAJ JE verovanje?

Povsem preprosto zapisano bi bilo na sledeč način: verovanje je sleherna prepričanost v resničnost nečesa. Z drugimi besedami to pomeni, da verovanje ni vezano izključno na obstoj boga, pač pa lahko (in absolutna večina to tudi počne) verujem v vse, celo v takšne NEUMNOSTI, kot so tisti »položaj pokvari«, »priložnost dela tatu«, »kar v drugem vidiš, to si sam«, »kdor nima rad živali, ta nima rad ljudi«… celo takšne abotnosti, kot so »od velikosti možganov so odvisne njih zmožnosti«, »umske zmožnosti so pogojene s spolom« in podobne… po drugi strani pa je verovanje ( = biti prepričan) tudi verjetje-v-to-da-voda-teče-po-bregu-navzdol. Potemtakem…

Potemtakem obstajata DVE vrsti verovanja ( = prepričanosti)!

TEMELJNI VRSTI verovanja.

Prva je tista obča, vsesplošna: brezpogojno verjetje v resničnost ugotovitve, do katere dospem na temelju čutnega zaznavanja (potemtakem dospem do tistega, o čemer mi neka vsebina govori s svojim izkazovanjem… pomeni, da mi ta vsebina PREDSTAVI IZKLJUČNO SVOJE IZKAZOVANJE, obenem pa mi NE POVE tistega ČEMU SE TAKO IZKAZUJE… pa, ker NE poznam razloga njenega spreminjajočega se izkazovanja, v odvisnosti od spreminjajočih se okoliščin, tudi NE morem poznati vsebine same – pomisli na številne posameznike, ki so razočarali občestvo, čeprav jih je taisto občestvo izbiralo kot najboljše-usposobljene-strokovne-dobre-poštene, in je taisto občestvo šele kasneje, na temelju izkazovanj teh posameznikov, dospelo do ugotovitve o tem kakšni-ti-posamezniki-so – pomeni, da občestvo NI ZMOŽNO prepoznavati na temelju posrednega ugotavljanja dejstev, pač pa »spoznava« IZKLJUČNO subjektivno, na temelju doživetega, čutno zaznanega, pa – ker je v istem sistemu nekomu dobro, drugemu slabo, je vodja-taistega-sistema tako dober /nekomu/, kakor tudi slab /drugemu/, kar pa, v praksi, in po vprašanju istih vsebin, znotraj istih okoliščin – NE MORE BITI).

Tudi učenje, kakor ga doživlja občestvo (sprejemanje nekih vsebin, njih spoznavanje in, predvsem, »spoznavanje«, izvajajoče se tako v šoli, kakor doma, v vrtcu, na cesti…), je oblika sprejemanja informacij na podlagi čutnega zaznavanja! To, kar me učijo, vidim, to slišim, in za to, da izkažem »znanje«, potrebujem le – ponoviti tisto, kar so me (na)učili! Pomeni, da, v bistvu, zares izkazujem znanje PONAVLJANJA, in tudi slučajno NE znanja o dejanskosti ( = razumevanja taistega)!!!

Mimogrede – tudi opica, papagaj… zmore ponavljati.

Pri tej, torej prvi, obči vrsti verovanja, obstaja težava. Najprej – različna učenja = različna »znanja« = različna »razumevanja« = (posledično) različni načini odnosa do naučenega. In kot drugo – različne izkušnje (temelječe na doživetju izkazovanj posamičnih vsebin) = različna spoznanja (ugotovitve o) taistih vsebin = različno »razumevanje« taistih vsebin = različen odnos do taistih vsebin.

Da, tu ni tako, kot pri vodi, pri kateri se vsi preoblečemo, takrat, ko sredi zimskega mraza pademo vanjo (pomeni, da jo vsi enako doživljamo, razumevamo).

In obstaja še tretja težava: kadar nečesa NE razumevaš, in si odvisen zgolj od tega, kar (in kakor) te naučijo (od prepričanja, od tovrstnega verovanja), takrat niti pojasnjevati NE zmoreš, tistega, kar naj bi razumel, a ne razumeš! Zato temeljiš IZKLJUČNO na trditvah (na »zapovedih«, v katere so te naučili)! In takrat »rešuješ« določene vsebine na način, da (ker jih NE poznaš, pač pa o svojem poznavanju le domnevaš) jih – še bolj zapleteš, jih za še težje narediš!

Druga podoba verovanja (kolikor se temu lahko reče verovanje): je značilna za posameznike, ki so zmožni razumevati ( = SO razumska bitja), potemtakem so zmožni tudi tega, da na temelju izkušenega ( = že spoznanega) in na temelju logičnega sklepanja PRESOJAJO O REALNOSTI ( = ustreznosti dejstvom oz. resnici) uradno veljavnih znanj, in predvsem »znanj«, pa so, posledično, zmožni tudi tega, da do novih spoznanj (do novih, drugačnih znanj od že obstoječih) privedejo. In se ta podoba verovanja izkazuje IZKLJUČNO na način če-nekaj-poznam-če-nekaj-razumem-potem-to-zmorem-tudi-pojasniti-dokazati-potem-zmorem-tudi-v-praksi-izkazati-veljavo-mojega-poznavanja. In pri tej, drugi podobi verovanja, pri tistih, ki to zmožnost izkazujejo, pri njih NI razočaranj (vsaj objektivno utemeljenih ne), kajti le-ti, in v prvi vrsti, NE bodo obljubljali tistega, za kar vedo, da do tega niso zmožni pripeljati!

RAZLOGI OBSTOJA OBEH vrst verovanja?

Sicer so pojasnjeni že v besedilu, a ponovimo…

Kadar objektivno NISI ZMOŽEN razumevati (pa naj bo to zaradi tega, ker si, po svoji zasnovanosti, NERAZUMSKO bitje, ali pa zaradi tega, ker te je okolje, in vsaj po določenih vprašanjih, za takšnega naredilo = ti povzročilo psihično okvaro!), takrat ti ne ostane drugega kot to, da veruješ, in to počneš na način, da za svoje verovanje NE potrebuješ ugotavljanja, preverjanja, dokazovanja.

Kadar si razumsko bitje, takrat pa, preprosto, najprej ugotavljaš, in šele naknadno, ko si ugotovljeno (tudi in predvsem v praksi, ter v različnih možnih okoliščinah) preveril ( = spoznal kot dejstvom ustrezno, resnično), v spoznano veruješ ( = verjameš).