Kadar, kot
razumsko zasnovano bitje, govoriš o ljubezni, in govoriš o edini podobi tega
čustvovanja, o tisti, pač, kakršno si imel možnost od drugih spoznati...
Kadar se ta,
spoznana podoba ljubezni, korenito razlikuje od tistega, kar in kakor sam
zmoreš čustvovati, in znotraj tega čustvovanja nisi samemu sebi v ospredju, in
zlasti nisi os, krog katere bi se moralo vse vrteti, takrat...
Takrat bi
moral dojeti vsaj to, da obstajata dve podobi, dve pojmovanji, tvoja in obča.
In bi se moral povprašati o tem, katera je prava, katera pa zgolj tozadevna
ljubezen, pa...
Če veš, da
je imeti rad nekoga sočasno odrekati se sebe, v prid tega drugega... če veš, da
si sam pripravljen za ljubezen žrtvovati, in v njej dajati, ter pričakovati,
upati v povratno, in nikakor terjati, jemati nenudeno, potem...
Potem bi
moral vsaj to spoznati, da obči ne vedo niti tega, kaj to ljubezen je, kaj
šele, da bi jo bili zmožni izkazovati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar