Naj ti bom nebo

Ko po nebu se podajo,

in z vetrovi se igrajo,

včasih stoka,

včasih joka,

včasih v puh zavije dan,

ko z veseljem vred drsijo,

se v belo okrasijo,

ko temnijo,

žalostijo,

tudi solza vre na plan…

V njih številne so podobe,

krhke, nežne, ostrozobe,

včasih riše,

včasih piše,

kot oblak si zaželi,

Sonce pa nad njimi tu je,

da prav vedno jih miluje,

vselej vroče,

božajoče,

pa oblak vsak izpuhti…

Kot oblaki izpuhtijo,

kadar Sonce jih gladi,

svojo tožnost, brž, položi mi v objem,

naj dlani te otoplijo,

in poljub svetli oči,

je objem za to, da ti lepo je v njem…

Naj razblinim ti tegobe,

in odvzamem vse skrbi,

da glasno, v tebi, ptice zapojo,

tvoja tožnost je boleča,

v dno srca me zaboli,

daj, da tvoje sem osončeno nebo…