Včeraj. Šel
sem v trgovino. In sva se srečala, pred vhodom. Jaz po nakupu, on po že
opravljenih. In je mojemu “Dober dan, gospod Predsednik!” sledil njegov topel,
prijazen odziv.
Občasno se
srečujeva. Redko, preredko, a vselej izmenjava pozdrav. In se vselej izkazuje
povsem spontano, neposredno, skromno, in ni prav nič “predsedniškega”, v slabem
pomenu besede, v njem. Nobene domišljavosti, vzvišenosti...
Dejansko,
nebežno, sva se srečala le dvakrat. Prvič na posreden način, in takrat, ko je
še opravljal zadolžitve predsednika. Poslal sem mu svoje tri knjige satire, v
zahvalo prejel njegov preprost, prijazen odgovor.
Drugič sva
se srečala v Cankarjevem domu. Svetlana je oba povabila na prireditev, v okviru
katere je predstavila svoje Pravljice. Ugledal sem ga v družbi, katero je
sotvoril tudi Jani Kovačič. Prijeten fant! In sem pristopil, na hitro pozdravil
prisotne ostale, z Janijem izmenjal besedo, dve, in ga nagovoril. Predsednika.
Kakopak,
najprej sem se opravičil za poseg v zaokroženo druščino, in se mu nato
predstavil. In se je spomnil knjig, čeprav je od njihovega prejema minilo kar
nekaj let. Nato sem ga pozval: “Gospod Predsednik, bi stopili z menoj do
fotokopirnega stroja?”
Za hip se je
izkazal z začudenostjo, nato povprašal tisti čemu? “Premalo vas je takšnih, pa
bi vas fotokopiral,” sem mu pojasnil, v zadovoljstvo in smeh cele skupinice
zbranih.
Malenkost.
Zgolj srečanje, za hipec, dva. A je lep del dneva prijetno delovalo. Ne mrgoli
načelnih, enoobraznih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar