Teče vse po svoje

Vse, kar poganja, se odmika v čas,

da, zgolj za hipec, se zapiše v svoj dih,

vse, kar ti lepša, kar ponuja se v okras,

bo, slej kot prej, potisnil v spomin prepih…

Vse, vsak trenutek, vsaka želja, vsak nasmeh,

gre, da odide, in da mu vrnitve ni,

ko se ugasne zadnja iskra v očeh,

nič več ne muči, ne preganja, ne boli…

Teče, vse, po svoje, se ti nudi, in beži,

daje, da vzame, da gasi,

briše kar ti šteje, kar pomembno se ti zdi,

čaka zadnjo iskro iz oči…

Sleherni trenutek, ki zaide ti v dlan,

vse je, kar premoreš, kar imaš,

že naslednji hip, za vselej, ga odnese stran,

dokler se, do konca, ne predaš…