Ko dan
se je oblačil, še zarana,
in redke
so samevale luči,
vsa
jedra, kot flaškon,
prišla
je na balkon,
da, v
hipu, so skočile mi oči…
Odeta
le v kožo, nečesana,
s telesom,
ki kar kliče v sladek greh,
preveč
ničesar ni,
vse
prav lepo krasi,
zaznal
me je, navihano, njen smeh…
Še
zarana, moja ura ni bila,
mi Ljubljana
kaže cvet,
kakor
strela, treščila je sred vsega,
pohitela
me ogret…
Za
skomine, prava paša za oči,
hitro mine
takšen čas,
razodela
se je volja, da tišči,
pordela
me v obraz…
Postalo
mi, v trenutku, je prav vroče,
nastavljala
se mi je v ogled,
počasi
še v obrat,
da
zmorem vse spoznat,
požrl
bi jo, kar z balkonom vred…
Lepo je
sanjati, a nemogoče
večino sanjanega
doživet,
je, hip
za tem, odšla,
me
spravila na tla,
potem,
ko mi zamajala je svet…
Še
zarana, moja ura ni bila,
mi Ljubljana
kaže cvet,
kakor
strela, treščila je sred vsega,
pohitela
me ogret…
Za
skomine, prava paša za oči,
hitro mine
takšen čas,
razodela
se je volja, da tišči,
pordela
me v obraz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar