Medsebojno učinkovanje telesa in psihe

Nesporno dejstvo je, da stanje telesa, in zlasti trajna odstopanja od običajnega, »normalnega«, neposredno učinkuje na psiho, v najboljšem primeru zgolj na počutje, manj znano pa je, da zmorejo določena psihična stanja (psihične obolelosti) še bolj učinkovati na telo, celo tako, da popolnoma spremenijo njegovo delovanje!

Kakopak, pri tem je potrebno omeniti tako to, da med odstopanja od običajnega, pri telesu, ne sodijo samo fizične obolelosti (porušenje telesnega ravnovesja), pač pa tudi odstopanja, ki sama po sebi ne govorijo o nezdravem delovanju organizma, pač pa so zgolj – odstopanja od nekih povprečnih, pričakovanih meril. Tako, denimo, zmore že nizka rast (ali karkoli drugega, primerljivega) povzročiti hude psihične težave.

In je potrebno omeniti tudi mehanske okvare telesa, zlasti tiste, ki se izkazujejo s porušenim kemičnim ravnovesjem v možganih, in ki povzročajo, lahko že od samega spočetja dalje, trajno psihično obolelost. Kakopak, do takšnih porušenih kemičnih ravnovesij lahko pride tudi naknadno, v kasnejšem živetvenem obdobju, bodisi v podobi posledic nekih telesnih poškodb, bodisi v podobi »zgolj« naknadne porušitve ravnovesja kot take, pri čemer…

Pri čemer v slednjem primeru kaže upoštevati tudi možnost tega, da do takšne porušitve ne pride neposredno zaradi samega organizma (telesa), pač pa tudi – zaradi delovanja (večinskega) okolja, ki samo po sebi pri razumsko zasnovanih bitjih povzroča psihične obolelosti! Namreč: če lahko nezdravo psihično stanje povzroči, na primer, slabokrvnost (nezmožnost telesa po tvorjenju/obnavljanju/vzdrževanju »zdrave« krvi), če lahko povzroči slepoto in (delno ali celovito) paralizo, potem ne vidim razloga, čemu ne bi moglo povzročiti tudi porušenja ravnovesja, potrebnega za nemoteno delovanje možganov!

Pri svojem terapevtskem delu sem odkril zanimive stvari, med ostalim tudi to, da je bilo kar nekaj okvar (bolezni, nepravilnih fizičnih stanj) povzročenih izključno zaradi – obolelosti psihe! In to obolelosti, ki jo je povzročilo okolje, s svojimi prepričanji, posledično tudi zahtevami do obolele (a v izhodišču zdrave!) osebe!

Tako je (zdravljena) oseba trpela za sledečimi (in vse so bile kronične, potemtakem trajne narave, vse je medicina »zdravila« z določenimi zdravili, a je, pri vseh, »zdravljenje« potekalo neuspešno – kako bi bilo uspešno, ko pa se zdravniki niso lotili samega vzroka nepravilnih stanj, torej psihe in njene obolelosti, pač pa so se zgolj ukvarjali s posledicami?!) težavami: mišična zakrčenost, slabokrvnost, povišana telesna temperatura, omedlevice, migrene, nespečnost, brezvoljnost, pešanje spomina… da omenim le tiste težave, ki so se izkazovale neposredno v samem telesu (in skozenj).

Leta dolgo se je oseba »zdravila« zaradi teh težav, in, kljub zdravilom, se je stanje le slabšalo. Na vseh področjih, pri čemer je bilo še najbolj vidno slabšanje na področju spomina, saj je oseba dospela do tega, da je funkcionirala izključno na temelju opomnikov, lističev, na katere je zapisovala svoje obveznosti oz. namere, tako dnevne, sprotne, celo povsem običajne (denimo navodila za postopek oblačenja, umivanja ipd. si je morala zapisati!), kakor tudi tiste tedenske, mesečne. In je bila, brez teh lističev, popolnoma izgubljena (tako po vprašanju pomnjenja-za-nazaj, kakor, in še bolj, po vprašanju pomnjenja-za-naprej)! Še več – prišlo je do »cepitve osebnosti«, do stanja, v katerem se je oseba izkazovala v številnih podobah zavedanja, nikakor pa se ni mogla izkazovati kot celota, kot enovito bitje, ki bi se zavedalo najprej samega sebe, naknadno tudi vsega ostalega! In je, posledično, ravnala natanko tako, kakor ravna absolutna, in nagonska, večina – prilagajala se je, sproti, konkretnim okoliščinam, pri čemer ji je to »uspevalo« bolj ali manj neuspešno!

Že med samo terapijo, in še pred odpravo prvega psihičnega krča (imela pa jih je več) sem ugotovil, da zmorem osebi za določen čas del omenjenih težav odpraviti, ali jih vsaj ublažiti. Vendar le kratkotrajno, potemtakem to odpravljanje/blaženje ni imelo drugega pomena, meni, kot tega, da me je napeljevalo k ugotovitvi, da je moč doseči tudi trajno odpravo teh težav (če zmoreš nekaj odpraviti za pet minut, če zmoreš za pet minut izničiti konkretno delovanje/izkazovanje telesa, potem ga, verjetno, zmoreš izničiti tudi trajno). Domneva se je izkazala za pravilno, kajti že ob odpravi prvega psihičnega krča, se je (tudi telesno) zdravstveno stanje zdravljene osebe vidno izboljšalo, celo tako vidno, da je v odsotnosti vseh zdravil, namenjenih zdravljenju telesnih težav (med samo terapijo namreč ni obiskovala zdravnika, vsaj ne po vprašanju že ugotovljenih stanj, zaradi česar tudi ni razpolagala z zdravili, s katerimi so poprej, leta dolgo, »zdravili« ta stanja), ob prvem primeru povišane telesne temperature (šlo je za virozo) laboratorijsko ugotovljena ODLIČNA krvna slika (pomeni, da je slabokrvnost dobesedno odpadla, z odpravo krča, in, še več – ob virozi bi morala biti krvna slika slabša, v konkretnih primerih pa temu ni bilo tako!), in je izginila mišična zakrčenost! Kasneje, v nadaljnjih odpravah krčev, pa so izginile tudi preostale težave (obolenja), ki so se kazale (in bile, s strani zdravnikov, temu ustrezno obravnavane, »zdravljene«) kot telesne nepravilnosti!

Oseba je postala (iz nepovezane, med seboj »raztrgane«, celo nasprotujoče si celote) celovita, tako v pomnjenju, kakor, posledično, v razumevanju in ravnanju, in danes razpolaga s »fotografskim« spominom!

Kakopak, ne gre za edini primer, pri katerem sem ugotavljal medsebojno učinkovanje telesa in psihe, gre pa za (nekoč) zelo hudo obliko obolelosti, pa – če je moč pri kritičnih stanjih vzpostaviti normalno delovanje, tako telesa, kakor tudi psihe, potem je taisto moč narediti tudi pri »običajnih«, vsakodnevnih in številčno mrgolečih primerih!

Ko bi se (psihično) obolele (okvarjene) osebe ZAVEDALE lastnega stanja, posledično lastne (in zlasti) umske nemoči (vsaj njene okrnjenosti), bi bilo moč, z ustreznim zdravljenjem, seveda, zagotoviti bistveno večje število raznih, četudi delnih, majhnih, ajnštajnov! Tako pa – dokler je občost merilo »normale«, dokler je biti-skladen-z-občim (občemu podoben) nekaj povsem samoumevnega, do tedaj bo sleherno omenjanje »zdrave družbe« navaden lari-fari, abotnost brez primere!

In, mimogrede: večinoma je samomor obravnavan kot najhujša podoba psihičnega obolenja, čeprav je resnica povsem drugačna, kajti – s samomorom obolela oseba naredi konec svojemu trpljenju, dočim z živetjem v stanju psihične obolelosti trpljenje postane sestavni del vsakdana, tako vsakdanji in samoumeven, da poraja tudi mazohizem in sadizem!

Da se, za zaključek, povrnem k mehanskim okvaram (v delovanju možganov), ki pogojujejo psihična obolenja: ne bi zapisoval »na pamet«, vsekakor pa sem prepričan, da je to vprašanje še krepko premalo raziskano, in da je preveč zdravljenja (takšnih primerov) izključno v podobi uporabe kemičnih sredstev! Kajti, ne pozabi: če lahko psiha prisili telo v to, da le-to ni zmožno sebi zdrave krvi zagotavljati, potem, zagotovo, zmore tudi na druga razmerja vplivati!