Že od
dneva, ko si v čas pognalo,
vse bi
dalo za objem neba,
da v
njem bi sonce te obdalo,
te
navdalo bi vse do srca…
Ko
steguješ misli, svoje želje,
tvoji upi
v nedogled brste,
v
vsakem pa razrašča se veselje,
kot da
spone te nič ne drže…
Pa se
odganjaš, nezadržno, vse bolj smelo,
kot da
hotelo bi prehiteti še sam čas,
da bi
doseglo, da do svetlobe bi dospelo,
in, da
še bolj, kot že krasi te, bi krasil te ptice glas…
Pa se
odganjaš, v upih hoteče, zeleneče,
kot da
ni meje, ki te ustavi, zadrži,
gledam
te, mislim: »Naj bo obilo zate sreče,
naj
skozi tvoje goste veje čas še stoletja le polzi…«
Mnoga
leta brazdajo ti lice,
ko zarežejo
premnog spomin,
tvoja
dlan, pristan za trudne ptice,
ki
spuste se iz neba globin…
Vsaka
svojo zgodbo ti razkriva,
o daljavah,
ki v neznanem žde,
včasih
zgodba v plesu je iskriva,
tu in
tam poraja ti solze…
Pa se
odganjaš, nezadržno, vse bolj smelo,
kot da
hotelo bi prehiteti še sam čas,
da bi
doseglo, da do svetlobe bi dospelo,
in, da
še bolj, kot že krasi te, bi krasil te ptice glas…
Pa se
odganjaš, v upih hoteče, zeleneče,
kot da
ni meje, ki te ustavi, zadrži,
gledam
te, mislim: »Naj bo obilo zate sreče,
naj
skozi tvoje goste veje čas še stoletja le polzi…«
Ni komentarjev:
Objavite komentar