Snežene, mrtve ptice

Polahko, tiho padajo z neba,

snežene, mrtve bele ptice,

in vsaka žalosti doda

temačnosti uvele krik,

nalaga bol, kar si odšla,

vse več mi trudnosti čez lice,

da mi dovolj je že vsega,

da sem preklel že prav vsak hip…

Ne štejem let, ne štejem dni,

za čas mi je povsem vseeno,

počasi teče, ko boli,

ko te potisne vse do dna,

mi slednja luč zaman gori,

v meni vse je zatemnjeno,

kaj bi lagal, zdaj, ko te ni,

še dihati se mi ne da…

Na tleh prav vsaka ptica se topi,

padec ji vso moč vzame,

le hipec, dva potraja, da živi,

preden jo pogoltne čas…

Vse, kar mineva, več se ne rodi,

ti si pozabila name,

preklet spomin, tako grdo pekli,

v njem obraz tvoj, in tvoj glas…