Sveti
trije kralji, Dolar, Evro, Frank,
srečali
so Vero, družno šli za šank,
da
poklepetajo, leto se izteka,
kdo med
njimi vsemi najmočneje seka…
Da bi
lažje mleli, hrana in pijača,
Vera je
sklenila, da račun vseh plača,
itak cvenkov
nosi več, kot potrebuje,
pa si
radodarnost včasih dovoljuje…
Žrli
so, in žrli, radi se mastijo,
pili,
da jeziki lažje jim drsijo,
zlagali
na kupe, da se vidi bera,
kralju
zmagoslavje ali zmaga Vera?!
Bolj so
govorili, dlje dejstva svetlili,
bolj pogledi
tožni Veri so rosili,
dokler
ni sesula strela jo spoznanja:
Tu sem,
da neumnost name se naslanja!
Nosijo
me s križem, dajo na police,
a za
mojim hrbtom je njih pravo lice,
bojda
se po meni venomer ravnajo,
a
zares, povsem zares – me niti ne poznajo!
Zmagali
ste, kralji, Vera de hlipaje,
k vam
še po kolenih, gredo, in klanjaje,
vaša
moč zadošča, da prav vsaka beda
dušo
vam ponuja, in vas sveto gleda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar