Kaj
praviš, je imel, pesnik, rad, tega podalpskega povprečneža, ali je nanj, morda,
s prezirom gledal? Ti pomagam ugotavljati…
Kadar
pesnik zapiše »nor je, kdor se s petjem ukvarja«, in temu pridoda »Kranjec moj
mu osle kaže«, takrat…
Kaj
praviš, je Prešeren zares imel sebe za norega, ker je pisal, poezijo?
Je imel
poezijo za nekaj slabega, celo norost izkazujočega?
Ma,
daleč, krepko dlje od tega, kajti – ko bi bil nor, potem niti pisati ne bi
zmogel, kaj šele stanj, konkretnih, ugotavljat, obenem pa – če bi imel poezijo
za nekaj slabega, potem je, preprosto, ne bi pisal!
Čemu pa
je potem takšen zapis izkazal?
Preprosto:
ker je tudi on živel v bebavem okolju, v okolju, kateremu »vrednosti«
predstavljajo povsem drugačne zadeve, kot so, denimo, morala, ustvarjanje,
umnost, v okolju, kjer že razvlečen meh, pa dobra kranjska, z zeljem, po
možnosti, in tik za odlično haveja župca – zagotavljajo »duhovno povzdignjenost«!
In…
Če je
zapisal, tisto drugo, »Kranjec moj mu osle kaže«, kaj meniš, kaj, kako je menil,
o tem Kranjcu ( = Slovencu)? Ga je imel za pametnega, upoštevanja vrednega, ali
pa je zgolj zamahnil z roko, češ – že res, da skozi drek brodim, a je vseeno
bolje premikati se, kot obstati, in potoniti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar