Kako »radi« imajo svoje otroke?

Na samem začetku – vsa čast izjemam, a tu ne zapisujem o njih, vsaj neposredno ne, pač pa o običajnosti, o obči »normalnosti«. Potemtakem o tistih, ki…

 

Imajo tako »radi« svoje otroke, da komaj (do)čakajo trenutek, ko gredo, ti, otroci, na svoje. In o tistih, ki… ma, o njih pa v nadaljevanju!

 

Rad imaš nekaj/nekoga, obenem pa komaj (do)čakaš, (na) to, da tega nečesa/nekoga NE bo ob tebi, zate?! Hm, oprosti, ampak takšno pojmovanje tistega imeti-rad ni samo čudno, pač pa je, običajnosti navkljub – nenormalno! Ne verjameš? Potem pa…

Ker rad dobro ješ, zaradi tega ješ neke žlobudre? Ker rad dobro piješ, zaradi tega se s scalino nalivaš? Ker se rad v dobrem avtomobilu voziš, zaradi tega sedaš v malodane izžetega, škripajočega spačka?!

 

»Rad« imaš svojega otroka, pa komaj čakaš, da mrkne stran, ker… zaradi otroka ne moreš živeti-svojega-živetja?! Božec, božec…

Pomnim – bil sem v gimnaziji, ko sem se že veselil svojih otrok. Pomeni, da sem se jih veselil nekih petnajst let prej, preden se je rodilo moje najstarejše, dete!

Želel sem, in komajda dočakal, te, svoje otroke. Ker jih imam rad! In z rojstvom prvega, mi ni bilo prav nič težko ugotoviti, da je, od takrat naprej, moje živetje – njihovo! Jaz imam njih, oni so moje zadovoljstvo, zanje sem se ves svoj obstoj odrekal, mnogim stvarem. Enkrat samkrat mi ni padlo na pamet, da bi jih, čez vikend, starim staršem predal, da bi se sam od-njih-spočil. Bentiš, od česa pa naj bi počival, ko pa…

Ko so hodili v vrtec, v šolo, jaz pa v službo, pa samo nekaj ur dnevno smo bili pod isto streho, pa še v teh urah so oni morali neke svoje zadolžitve opravljati, jaz pa svoje. In je bil vikend edini čas, katerega smo lahko skupaj preživeli! Ko bi se dalo, ko bi mi bilo moč – vse živetje, svoje, bi preživel z njimi! Če se že pod isto streho ne bi dalo, potem da bi vsaj čim bliže drug drugemu bili, da bi se lahko, malodane ob vsakem trenutku, videli in gledali, slišali in poslušali, tako, iz-oči-v-oči! Da bi jaz bil njim dosegljiv, in oni meni. Ma – četrt stoletja sem trpel v neki skupnosti, ki, še zdaleč, ni bila sožitje, sobivanje, in sem to počel – ne zaradi otrok (kaj bi bremena svojih odločitev nanje valil?!), pač pa zaradi svoje odločitve o tem, da želim biti otrokom na razpolago, da bom zanje tudi »drek« žrl, samo da smo skupaj…

Ko bi zdržal, bi bilo tako še dandanes, vendar – ko prideš do neke točke, na kateri ugotoviš, da te bo tvoje vztrajanje, neizogibno, pripeljalo do (razumi kar dobesedno) zloma, pa po tem tvoji otroci od tebe ničesar drugega ne bodo imeli, kot to, da jim boš v breme, in da jim boš bolečino povzročal, takrat…

Takrat ugotoviš, da je, vsemu navkljub, bolje, če greš. Že res, da boš tudi s svojim odhodom bolečino prizadel, tem otrokom, a je res tudi to, da – še vedno ostajaš njih oče, da si jim, še vedno, na razpolago! Čeprav…

Podzavest je huda, zapletena zadeva, pa marsikdaj noče (dejansko NOČE, ker se na tak način brani, tudi pred izgubo nečesa, kar imaš rad… samo pomisli na tiste besede, kadar nekdo umre, ki se glasijo še-dobro-da-je-umrl-itak-je-samo-trpel…) razumeti tega, da – oče NE zapusti svojih otrok, pač pa mož zapusti svojo ženo (ja, je res, da s tem, ko njo zapustiš, greš nekam drugam, pa dejansko nisi več ob svojih otrocih, le da je razlog tvojega odhoda drugje – ne v otrocih!).

Zaradi finančnih zmožnosti (cene nepremičnin so v Ljubljani, in v njeni okolici, krepko višje, kot na podeželju) sem si lahko dovolil preseliti se nekam, kjer sem zmožnostim, finančnim, nekaj ustreznega dobil. Nekaj, kar niti, vsaj v celoti ne, osnovnim pogojem sodobnega bivanja ne zadošča, a se da tudi v tem nečem – preživeti… in, na mojo žalost, se je več kot sto kilometrov znašlo, radi tega, med mojimi (starejšimi, to, četrto dete se je rodilo krepko kasneje) otroci in menoj. Pa niti slučajno ni izvedljiva moja želja, da bi-se-v-vsakem-trenutku-zmogli-videti-pogovarjati-iz-oči-v-oči…

 

Ja, rad imam svoje otroke, vse in vsakogar, in prav nič nisem zadovoljen (oni pa tudi ne) zaradi tega, ker so šli-na-svoje (pravzaprav sem šel jaz, a je to, pri obravnavi konkretne zadeve, nepomembno – nismo, pač, skupaj), ker – jaz spet smem živeti tako, kakor se mi hoče (mimogrede: NIKOLI nisem živel tako, kot bi se mi, morda, zahotelo, vedno sem imel v mislih neke druge, vedno sem te druge, kot sestavni del svojega živetja, upošteval, se jim prilagajal!), a kaj, ko se mi hoče imeti na dosegu roke tisto, kar – IMAM RAD!

 

In smo dospeli do druge podobe izkazovanja uh-kako-rad-imam-svoje-otroke!

Ti, obči, v marsičem spominjajo na »boga« (pa – nikakor ne razumi napak, kajti v ničemer dobrem si niso podobni!), tudi v tistem, da – »bog« ima rad svoje otroke, a jih, prav zaradi te, svoje, ljubezni, silne – pusti trpeti!

Nič koliko primerov poznam, ko ta stara (starša) živita v več sobnem stanovanju, celo v hiši, medtem ko se otroci matrajo naokoli, kot podnajemniki, ali kot prejemniki posojil, s katerimi skušajo svoje stanovanjsko vprašanje rešiti. In si odtegujejo, dobesedno, od ust, da lahko plačujejo obroke. Ta stara dva pa…

Eno sobo imam, da v njej prek računalnika pomembne zadeve opravljam ( = beri: sledim bedarijam, tujim, in svoje naokoli trosim), v drugi počivam, in premlevam o tem, če sem se uspešno, in dovolj posral… v tretji ona najde svoj košček (nekega »skupnega sobivanja«)… v četrti obiske sprejemata… v peti – vrag ga vedi, kaj (zagotovo pametnega, potrebnega) v njej počne/ta?!

Bodo že dobili, ko umreva (pravilneje: ko poslednji, od njiju, umre). Ja, menda res bodo, ampak – do takrat (in vidva lahko še dolgo živita) se bodo tvoji otroci mučili, z reševanjem nečesa, kar bi jima vidva lahko pomagala razrešiti!

 

Seveda, so tudi takšni, ki pomagajo-po-svojih-najboljših-močeh, pa celo kakšno posojilo na svoja pleča prevzamejo, ampak – so to res njihove najboljše moči?!

 

Tri primere, za katere neposredno vem, da so, kakršne opišem, zapišem…

Moj oče je še za časa svojega življenja, ko je bil, umsko in telesno, še dovolj pri močeh, svojim otrokom zapisal ( = prepisal nanje) dovolj, da je zadoščalo vsaj za skromen začetek. Celo tako skromen, da bi marsikdo, ma, da bi bilo povprečje zadovoljno s takšno skromnostjo! Bebec, mar ne?!

 

Moja teta in stric. Imela sta (staro) meščansko stanovanje, štiri sobno, resnično veliko! Najprej sta ga zamenjala za dve manjši, da sta stanovanjski problem starejše hčere rešila. Nato sta še tisto manjše, v katerem sta se znašla, zamenjala za dve (spet) manjši, da sta tudi za drugo hčer poskrbela. Končala sta – iz gromozanskega stanovanja – v povsem običajni garsonjeri! Bebca, mar ne?!

 

Ko sem odhajal od tam, kjer naj bi sobival, sem malodane vse svoje imetje (nekaj sto tisočakov je bilo vredno), svojevoljno, brez kakršnekoli prisile – prepisal na otroke! Zanje sem delal, zanje sem se odrekal, njih hočem preskrbeti, pa če s tem (itak nadpovprečnim), kar so prejeli, ne bodo zadovoljni – za lepo izhodišče imajo, za vse, kar bi hoteli več, bodo morali pa rokave zavihat!

In sem se podal, ob tem, v dobesedno nezanesljivost, nepreskrbljenost, materialno gledano, pa enkrat samkrat nisem obžaloval, da sem ravnal tako, kot sem! Bebec, mar ne?!

 

Ne vem, trdim, da obstajata dva svetova, svet nagonskih, in svet razumskih. In vsaka od obeh straneh drugače pojmuje, dojema, vidi vse, kar gleda. S tem, da ena stran ni zmožna razumevati (pa niti tistega ne pozna, ne ve, o čemer govori), druga stran pa to zmore. In je vprašanje, veliko vprašanje, ob tem – kdo je pravzaprav bebec, na tem svetu?! Tisti, ki predvsem na lastno rit gleda, ali tisti, ki ve, da je – moč v človeškem svetu bivati samo takrat, kadar si človek, kadar se človeško izkazuješ?!